Page 74 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 74
Argumentacija v jeziku
»/S/trukture diskurza se spreminjajo kot funkcija struktur konteksta, zato jih
lahko istočasno razložimo v smislu teh kontekstnih struktur. In nasprotno,
kontekste same lahko oblikujemo in spreminjamo kot funkcije struktur
diskurza.«11
Francoski lingvist Oswald Ducrot gre v tem pogledu še dlje. Njegova,
v tej knjigi že nekajkrat omenjena teza je, da so v jezik kot sistem že vpisa-
ne določene argumentativne lastnosti in da lahko jezik na nekaterih nivo-
jih argumentira sam po sebi, s čimer naši dialoški in interaktivni argumen-
taciji vsili določene omejitve.
Za pričujočo razpravo so ti vidiki TAJ pomembni zlasti zato, ker v po-
vezavi s kontekstom nakazujejo, da izjave ustvarjajo lasten (osnovni) kon-
tekst, in da lahko ta osnovni kontekst (osnoven v smislu ‘zadosten za razu-
mevanje in razlago’) ‘deduciramo’ (če smem malce zlorabiti ta koncept) iz
teh izjav.
Naj zgornje trditve podkrepim z nekaj primeri (skoraj vse sem nameno-
ma vzel iz različnih Ducrotovih besedil). Recimo, da nam kdo reče (to je
primer, ki ga Ducrot uporablja že dvajset let, v različnih fazah razvoja svo-
je teorije; prav zato ga večkrat, a v različnih kontekstih (!), uporabljam tudi
sam):
(1) Ura je osem.
Če sodimo po primeru (1), se zdi kontekst očiten: ura je osem in (1) nas
obvešča o tem dejstvu. Zakaj smo želeli vedeti, koliko je ura, ali zakaj smo
želeli, da bi nas kdo opomnil, ko bo ura osem, nima nobene zveze z razu-
mevanjem lokalnega, kaj šele globalnega konteksta: če bi jo imelo, bi se nuj-
no izgubili v kontekstu (posameznega) človeškega uma, v verigah naših na-
menov in misli. Sledenje našim namenom in mislim pa bi nujno privedlo
do izgube vseh konceptualno pomembnih informacij.
Vzemimo pa, da nismo želeli vedeti, koliko je ura, nekdo pa nam je
kljub temu postregel z (1). Zakaj bi želel kdorkoli storiti kaj takega? Kakšni
bi utegnili biti njegovi motivi. Oseba, ki nam je rekla (1), je želela s to izjavo
najverjetneje povedati nekaj povsem drugega. Ampak kaj? Na kakšna (di-
skurzivna) nadaljevanja lahko izjava (1) napeljuje? Kaj lahko iz nje sklepa-
mo? Ker (še?) ne poznamo okoliščin, v katerih je bila izrečena, lahko skle-
pamo na precej različnih možnosti:
11 T. A. Van Dijk (ur.), Discourse as Social Interaction, London 1997, 12.
»/S/trukture diskurza se spreminjajo kot funkcija struktur konteksta, zato jih
lahko istočasno razložimo v smislu teh kontekstnih struktur. In nasprotno,
kontekste same lahko oblikujemo in spreminjamo kot funkcije struktur
diskurza.«11
Francoski lingvist Oswald Ducrot gre v tem pogledu še dlje. Njegova,
v tej knjigi že nekajkrat omenjena teza je, da so v jezik kot sistem že vpisa-
ne določene argumentativne lastnosti in da lahko jezik na nekaterih nivo-
jih argumentira sam po sebi, s čimer naši dialoški in interaktivni argumen-
taciji vsili določene omejitve.
Za pričujočo razpravo so ti vidiki TAJ pomembni zlasti zato, ker v po-
vezavi s kontekstom nakazujejo, da izjave ustvarjajo lasten (osnovni) kon-
tekst, in da lahko ta osnovni kontekst (osnoven v smislu ‘zadosten za razu-
mevanje in razlago’) ‘deduciramo’ (če smem malce zlorabiti ta koncept) iz
teh izjav.
Naj zgornje trditve podkrepim z nekaj primeri (skoraj vse sem nameno-
ma vzel iz različnih Ducrotovih besedil). Recimo, da nam kdo reče (to je
primer, ki ga Ducrot uporablja že dvajset let, v različnih fazah razvoja svo-
je teorije; prav zato ga večkrat, a v različnih kontekstih (!), uporabljam tudi
sam):
(1) Ura je osem.
Če sodimo po primeru (1), se zdi kontekst očiten: ura je osem in (1) nas
obvešča o tem dejstvu. Zakaj smo želeli vedeti, koliko je ura, ali zakaj smo
želeli, da bi nas kdo opomnil, ko bo ura osem, nima nobene zveze z razu-
mevanjem lokalnega, kaj šele globalnega konteksta: če bi jo imelo, bi se nuj-
no izgubili v kontekstu (posameznega) človeškega uma, v verigah naših na-
menov in misli. Sledenje našim namenom in mislim pa bi nujno privedlo
do izgube vseh konceptualno pomembnih informacij.
Vzemimo pa, da nismo želeli vedeti, koliko je ura, nekdo pa nam je
kljub temu postregel z (1). Zakaj bi želel kdorkoli storiti kaj takega? Kakšni
bi utegnili biti njegovi motivi. Oseba, ki nam je rekla (1), je želela s to izjavo
najverjetneje povedati nekaj povsem drugega. Ampak kaj? Na kakšna (di-
skurzivna) nadaljevanja lahko izjava (1) napeljuje? Kaj lahko iz nje sklepa-
mo? Ker (še?) ne poznamo okoliščin, v katerih je bila izrečena, lahko skle-
pamo na precej različnih možnosti:
11 T. A. Van Dijk (ur.), Discourse as Social Interaction, London 1997, 12.
