Page 70 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 70
Argumentacija v jeziku
pa (ali je/ostaja zaradi tega v resnici »isti argument«, je (kot smo opazili
prej) tema za drug prispevek). Zatorej moramo, kadar določamo in vred-
notimo argument, to početi zmeraj ozirajoč se na doseženi sklep, v okviru
dane topike in nikoli v osamitvi.
2) To spet postavlja drugo zanimivo vprašanje: ali jezik obvladuje naše
zaznavanje ali je zaznavanje tisto, ki obvladuje jezik? Če namreč tako ime-
novana izvenjezikovna realnost (t. j. luknja v skali, padec, …) ostaja enaka,
kako je mogoče, da isti argument, ki to realnost opisuje, vodi k dvema na-
sprotnima sklepoma? Moj tipajoči odgovor bi bil, da ta »izvenjezikovna
realnost« ni nikoli dana »kot taka«, kot je – ali naj bi bila – per se (če sploh
kaj obstaja per se), ampak vedno kot že posredovana, predstavljena, ali celo
ustvarjena z jezikom. To »izvenjezikovno realnost« lahko razumemo le
skozi jezik in je, tako kot je predstavljena v jeziku (kar, seveda, razveljavlja
njen »izvenjezikovni« položaj), ne razumemo na neki morda neznan in
nerazumljiv način ter jo šele nato prevedemo v jezik. In ker realnost je (v)
jeziku in jezik je realnost, lahko manipuliramo z realnostjo, tako kot mani-
puliramo z jezikom. Vendar ostaja težava v tem, ali pri manipulaciji z real-
nostjo kot jezikom dosežemo vse, kar realnost obsega? In še, ali obstaja kak
dvom o tem (in moral bi obstajati vsaj z metodološkega in epistemološke-
ga vidika), ali zares vemo, kaj ves čas počnemo? Morda vemo, kaj počnemo,
ko manipuliramo z jezikom (čeprav večji del naših jezikovnih izbir poteka
nezavedno), toda ali zares vemo, kakšni so učinki te manipulacije v realno-
sti in na realnosti (kot obstoja onstran jezika)?
To je star kantovski (ali celo predkantovski) problem, katerega rešitev
še vedno ni prinesla splošnega soglasja.
pa (ali je/ostaja zaradi tega v resnici »isti argument«, je (kot smo opazili
prej) tema za drug prispevek). Zatorej moramo, kadar določamo in vred-
notimo argument, to početi zmeraj ozirajoč se na doseženi sklep, v okviru
dane topike in nikoli v osamitvi.
2) To spet postavlja drugo zanimivo vprašanje: ali jezik obvladuje naše
zaznavanje ali je zaznavanje tisto, ki obvladuje jezik? Če namreč tako ime-
novana izvenjezikovna realnost (t. j. luknja v skali, padec, …) ostaja enaka,
kako je mogoče, da isti argument, ki to realnost opisuje, vodi k dvema na-
sprotnima sklepoma? Moj tipajoči odgovor bi bil, da ta »izvenjezikovna
realnost« ni nikoli dana »kot taka«, kot je – ali naj bi bila – per se (če sploh
kaj obstaja per se), ampak vedno kot že posredovana, predstavljena, ali celo
ustvarjena z jezikom. To »izvenjezikovno realnost« lahko razumemo le
skozi jezik in je, tako kot je predstavljena v jeziku (kar, seveda, razveljavlja
njen »izvenjezikovni« položaj), ne razumemo na neki morda neznan in
nerazumljiv način ter jo šele nato prevedemo v jezik. In ker realnost je (v)
jeziku in jezik je realnost, lahko manipuliramo z realnostjo, tako kot mani-
puliramo z jezikom. Vendar ostaja težava v tem, ali pri manipulaciji z real-
nostjo kot jezikom dosežemo vse, kar realnost obsega? In še, ali obstaja kak
dvom o tem (in moral bi obstajati vsaj z metodološkega in epistemološke-
ga vidika), ali zares vemo, kaj ves čas počnemo? Morda vemo, kaj počnemo,
ko manipuliramo z jezikom (čeprav večji del naših jezikovnih izbir poteka
nezavedno), toda ali zares vemo, kakšni so učinki te manipulacije v realno-
sti in na realnosti (kot obstoja onstran jezika)?
To je star kantovski (ali celo predkantovski) problem, katerega rešitev
še vedno ni prinesla splošnega soglasja.
