Page 72 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 72
Argumentacija v jeziku
Lokalne strukture konteksta bi tako obsegale: »postavitve (čas, pro-
stor, okoliščine), udeležence in njihove različne komunikacijske in druž-
bene vloge (govorec, predsedujoči, prijatelj itd.), namere, cilje ali namene«,
medtem ko bi globalne strukture vsebovale »diskurz kot konstitutivni ele-
ment organizacijskih ali institucionalnih dejanj in postopkov (zakonodaja,
sodne razprave, poučevanje, novinarsko poročanje itd.) in situacije, v kate-
rih so sodelujoči vključeni v interakcijo kot člani družbenih kategorij, sku-
pin ali institucij« (prav tam).
Pojem konteksta torej, tako se vsaj zdi:
»ni tako premočrten kot bi utegnile nakazovati njegove zdravorazumske
rabe v vsakdanjem življenju. Intuitivno se zdi, da implicira neke vrste okolje ali
okoliščine dogodka, dejanja ali diskurza – nekaj, kar moramo vedeti, da bi lah-
ko pravilno razumeli dogodek, dejanje ali razpravo, nekaj, kar deluje kot ozad-
je, postavitev, okolje, pogoji ali posledice.«3
V skladu z zgornjo definicijo Van Dijk definira kontekst kot »struktu-
ro tistih lastnosti družbene situacije, ki so sistematično (in ne naključno)
pomembne za diskurz«.4
In kaj bi utegnilo biti pomembno za diskurz?
»Spol, starost, razred, izobrazba, družbeni položaj, etnična in poklicna pripa-
dnost udeležencev so pogosto pomembni… Po drugi strani pa so višina, teža,
barva oči ali posedovanje vozniškega dovoljenja pomembni le redko ali celo
nikoli. Enako velja tudi za družbene vloge: nekatere od teh vlog in družbenih
odnosov so pogosto pomembne – biti prijatelj ali sovražnik, močan ali nemo-
čen, dominanten ali dominiran – medtem ko se za druge zdi, da imajo manj
sistematičen vpliv na tekst in govor ter njuno razumevanje, recimo: biti prvi ali
zadnji, ljubitelj kina ali gledališča.«5
Vendar pa bujen razrast mogočih sestavin konteksta (npr. kaj spada zra-
ven in kaj ne) ni edini problem, ki ga imamo s kontekstom. Konteksti nam-
reč niso nekaj določenega ali vnaprej danega: so ali vsaj lahko so fleksibil-
ni in spreminjajoči se, kot taki pa so podvrženi pogajanju. Poleg tega pa:
»konteksti niso objektivni na način, da bi bili sestavljeni iz družbenih dejstev,
ki jih vsi udeleženci razumejo na isti način in jih imajo za relevantne. So inter-
pretirani ali konstruirani, udeleženci pa strateško in nenehoma ustvarjajo nji-
hovo pomembnost«.6
3 T. A. Van Dijk (ur.), Discourse as Social Interaction, London 1997, 11.
4 N. m.
5 N. m.
6 N. m.
Lokalne strukture konteksta bi tako obsegale: »postavitve (čas, pro-
stor, okoliščine), udeležence in njihove različne komunikacijske in druž-
bene vloge (govorec, predsedujoči, prijatelj itd.), namere, cilje ali namene«,
medtem ko bi globalne strukture vsebovale »diskurz kot konstitutivni ele-
ment organizacijskih ali institucionalnih dejanj in postopkov (zakonodaja,
sodne razprave, poučevanje, novinarsko poročanje itd.) in situacije, v kate-
rih so sodelujoči vključeni v interakcijo kot člani družbenih kategorij, sku-
pin ali institucij« (prav tam).
Pojem konteksta torej, tako se vsaj zdi:
»ni tako premočrten kot bi utegnile nakazovati njegove zdravorazumske
rabe v vsakdanjem življenju. Intuitivno se zdi, da implicira neke vrste okolje ali
okoliščine dogodka, dejanja ali diskurza – nekaj, kar moramo vedeti, da bi lah-
ko pravilno razumeli dogodek, dejanje ali razpravo, nekaj, kar deluje kot ozad-
je, postavitev, okolje, pogoji ali posledice.«3
V skladu z zgornjo definicijo Van Dijk definira kontekst kot »struktu-
ro tistih lastnosti družbene situacije, ki so sistematično (in ne naključno)
pomembne za diskurz«.4
In kaj bi utegnilo biti pomembno za diskurz?
»Spol, starost, razred, izobrazba, družbeni položaj, etnična in poklicna pripa-
dnost udeležencev so pogosto pomembni… Po drugi strani pa so višina, teža,
barva oči ali posedovanje vozniškega dovoljenja pomembni le redko ali celo
nikoli. Enako velja tudi za družbene vloge: nekatere od teh vlog in družbenih
odnosov so pogosto pomembne – biti prijatelj ali sovražnik, močan ali nemo-
čen, dominanten ali dominiran – medtem ko se za druge zdi, da imajo manj
sistematičen vpliv na tekst in govor ter njuno razumevanje, recimo: biti prvi ali
zadnji, ljubitelj kina ali gledališča.«5
Vendar pa bujen razrast mogočih sestavin konteksta (npr. kaj spada zra-
ven in kaj ne) ni edini problem, ki ga imamo s kontekstom. Konteksti nam-
reč niso nekaj določenega ali vnaprej danega: so ali vsaj lahko so fleksibil-
ni in spreminjajoči se, kot taki pa so podvrženi pogajanju. Poleg tega pa:
»konteksti niso objektivni na način, da bi bili sestavljeni iz družbenih dejstev,
ki jih vsi udeleženci razumejo na isti način in jih imajo za relevantne. So inter-
pretirani ali konstruirani, udeleženci pa strateško in nenehoma ustvarjajo nji-
hovo pomembnost«.6
3 T. A. Van Dijk (ur.), Discourse as Social Interaction, London 1997, 11.
4 N. m.
5 N. m.
6 N. m.
