Page 69 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 69
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
Naša zavrnitev se je brez dvoma spremenila v sprejetje. Toda pri tej za-
menjavi argumentov je zanimivo zlasti to, da je vse (kar zadeva »objektiv-
no realnost« ali »dejstva«) ostalo povsem enako kot v zavrnitvi: vreme je
še zmeraj toplo in jaz sem še zmeraj utrujen. Toda v prvem primeru sem po-
nudbo zavrnil, v drugem pa sem jo sprejel. Zakaj in v čem je razlika? Ali je
mogoče, da sem drugače predelal informacijo, preden sem jo vtisnil v dis-
kurz? Ali je morda moj sogovorec predelal drugače to, kar sem v dveh pri-
merih vtisnil v diskurz? Ne bi mogel vedeti. Vse, kar vem (ali vsaj mislim,
da vem), je to, da je veznik ‘ampak‘ moral igrati pomembno vlogo v moji ar-
gumentaciji (kot je bila ubesedena in jo je slišal moj sogovorec). Najverjet-
neje je bil ‘ampak‘ kot zaznamovalec nasprotja (in nasprotovanja) tisti, ki je
obrnil argumentativno usmeritev celotnega argumentativnega niza od za-
vrnitve (v (12‘‘‘)) k sprejetju (v (12‘‘‘‘)). Z drugimi besedami: usmeritev, ki
je vsebovana v vezniku ‘ampak‘ ali ki je »zapisana vanj«, če hočete, mora
biti takšna, da obrne ali razveljavi argumentativno usmeritev predhodne-
ga argumenta, ne ozirajoč se na kontekst. Ali, povedano drugače: če ima-
mo opraviti s sestavljenim argumentom (ki ga sestavlja več argumentov),
bo sklep, ne glede na kontekst, zmeraj izhajal iz dela diskurza, ki sledi ‘am-
pak‘, in ne iz tistega, ki se nahaja pred njim. Zatorej lahko iz argumenta:
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
(ki je izrečen kot odgovor nekomu, ki je predlagal sprehod, češ da je
toplo), sklepamo le v smeri ‘Ne pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Utrujen
sem‘, ki je utemeljen s ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno sprehajati (skalarnost
v tem primeru ni potrebna!), razveljavlja argument ‘Toplo je‘, ki ga utemel-
juje ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘). Medtem ko iz argumenta:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo.
lahko sklepamo le v smeri ‘Pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Toplo je‘,
ki je utemeljen s ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘, razveljavlja argu-
ment ‘Utrujen sem‘, ki ga utemeljuje ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno spre-
hajati‘) in ne obratno. Zakaj in kako je to mogoče? Moj poskusni odgovor
bi bil dvojen:
1) Argumentacijo vedno najdemo v blokih (nizih), sestavljenih iz ar-
gumenta (vsaj enega) in sklepa, ki jih moramo vedno obravnavati skupaj, v
medsebojnem odnosu in ne v osamitvi. Kot smo spoznali iz našega začet-
nega primera (1), argument ne more imeti absolutne in neodvisne usme-
ritve: le-ta je vedno omejena, pojasnjena in (ponovno) podana s sklepom.
Prav tako ima lahko isti argument (vsaj?) dva različna, celo nasprotna skle-
Naša zavrnitev se je brez dvoma spremenila v sprejetje. Toda pri tej za-
menjavi argumentov je zanimivo zlasti to, da je vse (kar zadeva »objektiv-
no realnost« ali »dejstva«) ostalo povsem enako kot v zavrnitvi: vreme je
še zmeraj toplo in jaz sem še zmeraj utrujen. Toda v prvem primeru sem po-
nudbo zavrnil, v drugem pa sem jo sprejel. Zakaj in v čem je razlika? Ali je
mogoče, da sem drugače predelal informacijo, preden sem jo vtisnil v dis-
kurz? Ali je morda moj sogovorec predelal drugače to, kar sem v dveh pri-
merih vtisnil v diskurz? Ne bi mogel vedeti. Vse, kar vem (ali vsaj mislim,
da vem), je to, da je veznik ‘ampak‘ moral igrati pomembno vlogo v moji ar-
gumentaciji (kot je bila ubesedena in jo je slišal moj sogovorec). Najverjet-
neje je bil ‘ampak‘ kot zaznamovalec nasprotja (in nasprotovanja) tisti, ki je
obrnil argumentativno usmeritev celotnega argumentativnega niza od za-
vrnitve (v (12‘‘‘)) k sprejetju (v (12‘‘‘‘)). Z drugimi besedami: usmeritev, ki
je vsebovana v vezniku ‘ampak‘ ali ki je »zapisana vanj«, če hočete, mora
biti takšna, da obrne ali razveljavi argumentativno usmeritev predhodne-
ga argumenta, ne ozirajoč se na kontekst. Ali, povedano drugače: če ima-
mo opraviti s sestavljenim argumentom (ki ga sestavlja več argumentov),
bo sklep, ne glede na kontekst, zmeraj izhajal iz dela diskurza, ki sledi ‘am-
pak‘, in ne iz tistega, ki se nahaja pred njim. Zatorej lahko iz argumenta:
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
(ki je izrečen kot odgovor nekomu, ki je predlagal sprehod, češ da je
toplo), sklepamo le v smeri ‘Ne pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Utrujen
sem‘, ki je utemeljen s ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno sprehajati (skalarnost
v tem primeru ni potrebna!), razveljavlja argument ‘Toplo je‘, ki ga utemel-
juje ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘). Medtem ko iz argumenta:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo.
lahko sklepamo le v smeri ‘Pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Toplo je‘,
ki je utemeljen s ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘, razveljavlja argu-
ment ‘Utrujen sem‘, ki ga utemeljuje ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno spre-
hajati‘) in ne obratno. Zakaj in kako je to mogoče? Moj poskusni odgovor
bi bil dvojen:
1) Argumentacijo vedno najdemo v blokih (nizih), sestavljenih iz ar-
gumenta (vsaj enega) in sklepa, ki jih moramo vedno obravnavati skupaj, v
medsebojnem odnosu in ne v osamitvi. Kot smo spoznali iz našega začet-
nega primera (1), argument ne more imeti absolutne in neodvisne usme-
ritve: le-ta je vedno omejena, pojasnjena in (ponovno) podana s sklepom.
Prav tako ima lahko isti argument (vsaj?) dva različna, celo nasprotna skle-
