Page 77 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 77
Ali je kontekst res pomemben?
sprotni od izjav sklepov v primerih (1‘) in (1‘‘). Protiargument se glasi ta-
kole: če bi bilo res, da je argumentativna usmerjenost že vpisana v določene
leksikalne enote jezikovnega sistema, in če bi bilo res, da izjave same dolo-
čajo svoj osnovni kontekst, potem argumentativna niza (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) ne bi
bila mogoča. In vendar sta: če je bilo v primeru (1‘‘‘) pomembno, da se ne-
kaj postori do osme ure in je zdaj ura (že) osem, potem lahko povsem upra-
vičeno povlečemo sklep (mogoče malce ironično): ‘Vzemi si čas‘, saj je bila
priložnost zamujena in ima oseba, ki jo je zamudila, zdaj na razpolago ves
čas pod soncem. In če je bilo v primeru (1‘‘‘‘) pomembno, da se nekaj posto-
ri nekaj po osmi uri in je zdaj ura (že) osem, lahko povsem upravičeno po-
tegnemo sklep ‘Pohiti‘, če nočemo, da naš sogovornik zamudi tisto, kar naj
bi se zgodilo nekaj po osmi uri.
Res, ta dva argumentativna niza ((1‘‘‘) in (1‘‘‘‘)) sta mogoča; kar ločuje
(1‘) in (1‘‘) na eni strani in (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) na drugi je Weltanschauung, ki sto-
ji za njima: glede na (1‘) in (1‘‘) se je vredno potruditi (da nekaj naredimo,
dosežemo), čeprav se zdi prepozno. Glede na (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) pa je prepozno
(pa čeprav le za trenutek) pač prepozno. Biti moramo točni, ali pa opusti-
ti vse skupaj.
Vendar pa si oba argumentativna niza, četudi ju ločuje Weltanschauung,
očitno delita isto epistemologijo glede usmerjenosti prislova že v poznost in
usmerjenosti prislova šele v zgodnost: če namreč prislov že ne bi bil usmer-
jen v poznost, ga ne bi bilo mogoče uporabiti v argumentativnem nizu, ki
nakazuje (argumentira, dokazuje), da je (nekaj) prepozno, namreč (1‘‘‘) in,
mutatis mutandis, če prislov šele ne bi bil usmerjen v zgodnost, ga ne bi bilo
mogoče uporabiti v argumentativnem nizu, ki nakazuje (argumentira, do-
kazuje), da je (nekaj) še zgodaj, namreč (1‘‘‘‘). Iz česar nedvoumno sledi, da
mora biti argumentativna usmerjenost v poznost nekako vpisana že v sam
prislov že argumentativna usmerjenost v zgodnost pa v prislov šele.
Oglejmo si nekaj že obravnavanih primerov, ki lepo ilustrirajo omejeno
vrednost zunaj-jezikovnega konteksta:13
(2) Janez je delal.
V eni od analiz smo ponudili interpretacijo, da je verjetnejša možnost,
da izjava napeljuje na sklep + (»Uspelo mu bo.«). Toda izjavo (2) bi seveda
lahko »razvili« tudi v argumentativni niz kot:
(2‘) Janez je delal. Pravi junak je!
13 Analizo primerov (2)–(8) si deloma izposojamo iz poglavja Med argumentativnimi vezniki in
polifonijo.
sprotni od izjav sklepov v primerih (1‘) in (1‘‘). Protiargument se glasi ta-
kole: če bi bilo res, da je argumentativna usmerjenost že vpisana v določene
leksikalne enote jezikovnega sistema, in če bi bilo res, da izjave same dolo-
čajo svoj osnovni kontekst, potem argumentativna niza (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) ne bi
bila mogoča. In vendar sta: če je bilo v primeru (1‘‘‘) pomembno, da se ne-
kaj postori do osme ure in je zdaj ura (že) osem, potem lahko povsem upra-
vičeno povlečemo sklep (mogoče malce ironično): ‘Vzemi si čas‘, saj je bila
priložnost zamujena in ima oseba, ki jo je zamudila, zdaj na razpolago ves
čas pod soncem. In če je bilo v primeru (1‘‘‘‘) pomembno, da se nekaj posto-
ri nekaj po osmi uri in je zdaj ura (že) osem, lahko povsem upravičeno po-
tegnemo sklep ‘Pohiti‘, če nočemo, da naš sogovornik zamudi tisto, kar naj
bi se zgodilo nekaj po osmi uri.
Res, ta dva argumentativna niza ((1‘‘‘) in (1‘‘‘‘)) sta mogoča; kar ločuje
(1‘) in (1‘‘) na eni strani in (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) na drugi je Weltanschauung, ki sto-
ji za njima: glede na (1‘) in (1‘‘) se je vredno potruditi (da nekaj naredimo,
dosežemo), čeprav se zdi prepozno. Glede na (1‘‘‘) in (1‘‘‘‘) pa je prepozno
(pa čeprav le za trenutek) pač prepozno. Biti moramo točni, ali pa opusti-
ti vse skupaj.
Vendar pa si oba argumentativna niza, četudi ju ločuje Weltanschauung,
očitno delita isto epistemologijo glede usmerjenosti prislova že v poznost in
usmerjenosti prislova šele v zgodnost: če namreč prislov že ne bi bil usmer-
jen v poznost, ga ne bi bilo mogoče uporabiti v argumentativnem nizu, ki
nakazuje (argumentira, dokazuje), da je (nekaj) prepozno, namreč (1‘‘‘) in,
mutatis mutandis, če prislov šele ne bi bil usmerjen v zgodnost, ga ne bi bilo
mogoče uporabiti v argumentativnem nizu, ki nakazuje (argumentira, do-
kazuje), da je (nekaj) še zgodaj, namreč (1‘‘‘‘). Iz česar nedvoumno sledi, da
mora biti argumentativna usmerjenost v poznost nekako vpisana že v sam
prislov že argumentativna usmerjenost v zgodnost pa v prislov šele.
Oglejmo si nekaj že obravnavanih primerov, ki lepo ilustrirajo omejeno
vrednost zunaj-jezikovnega konteksta:13
(2) Janez je delal.
V eni od analiz smo ponudili interpretacijo, da je verjetnejša možnost,
da izjava napeljuje na sklep + (»Uspelo mu bo.«). Toda izjavo (2) bi seveda
lahko »razvili« tudi v argumentativni niz kot:
(2‘) Janez je delal. Pravi junak je!
13 Analizo primerov (2)–(8) si deloma izposojamo iz poglavja Med argumentativnimi vezniki in
polifonijo.
