Page 76 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 76
Argumentacija v jeziku
ni koncept konteksta kot nečesa, kar je mogoče (nedvoumno) definirati in
opisati ter se izgubimo v (osebnem) nizu predstav o tem, kaj je in kaj bi lah-
ko bilo, nizu, ki se nikoli ne konča.
Zdaj pa v izjavo (1) vpletimo prislova že in šele, kot v:
(1‘) Ura je že osem.
in
(1‘‘) Ura je šele osem.
Primer smo podrobno analizirali že v poglavju o argumentativnih vez-
nikih in polifoniji ter pokazali, da ob enakih okoliščinah primer (1‘) lahko
zaključimo le s sklepom: »Pohiti!«, medtem kot iz (1‘‘) lahko sklepamo le
na: »Vzemi si čas!«. Čeprav se (1), (1‘) in (1‘‘) nanašajo na popolnoma isto
kronološko dejstvo – namreč, da je ura osem –, (1) lahko napeljuje na pov-
sem različne sklepe, (1‘) dovoljuje le sklepe, ki so usmerjeni v smeri pozno-
sti, (1‘‘) pa le sklepe, ki so usmerjeni v smeri zgodnosti.
Takšna različna argumentativna usmerjenost je kljub istemu krono-
oškemu dejstvu, na katerega se nanašajo (1), (1‘) in (1‘‘), in istemu stanju
stvari mogoča prav zaradi naših različnih gledišč: v primeru (1‘) osmo uro
vidimo (in predstavljamo) kot pozno, v primeru (1‘‘) pa kot zgodnjo. Razli-
kovanje v okviru istega stanja stvari lahko torej povzroči že vpeljava dveh je-
zikovno-argumentativnih operatorjev. V primeru (1‘), že naš sklep usmer-
ja v smer »poznosti«, medtem ko nas v primeru (1‘‘) šele navaja na sklep o
»zgodnosti« (ne glede na to, o katerem delu dneva v obeh primerih v na-
daljevanju govorimo). Dejanski čas je tako nepomemben, kar z drugimi be-
sedami povedano pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poz-
nost ali zgodnost na neki način že vpisana v obe leksikalni enoti jezikov-
nega sistema.12
Vendar se zdi, da proti tem trditvam govori določen kontekstualni pro-
tiargument (namreč, proti vpisanosti argumentativne usmeritve v določe-
ne leksikalne enote jezikovnega sistema). Recimo, da nekdo reče:
(1‘‘‘) Ura je ŽE osem. Vzemi si čas!
in/ali
(1‘‘‘‘) Ura je šeLE osem. Pohiti!
Pri čemer sta obe izjavi–argumenta izgovorjeni z bolj ali manj izrazitim
poudarkom na obeh obravnavanih jezikovno-argumentativnih operator-
jih (zato velike črke!), sledita pa jima izjavi–sklepa, ki sta diametralno na-
12 Podrobnejša analiza je predstavljena v poglavju Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
ni koncept konteksta kot nečesa, kar je mogoče (nedvoumno) definirati in
opisati ter se izgubimo v (osebnem) nizu predstav o tem, kaj je in kaj bi lah-
ko bilo, nizu, ki se nikoli ne konča.
Zdaj pa v izjavo (1) vpletimo prislova že in šele, kot v:
(1‘) Ura je že osem.
in
(1‘‘) Ura je šele osem.
Primer smo podrobno analizirali že v poglavju o argumentativnih vez-
nikih in polifoniji ter pokazali, da ob enakih okoliščinah primer (1‘) lahko
zaključimo le s sklepom: »Pohiti!«, medtem kot iz (1‘‘) lahko sklepamo le
na: »Vzemi si čas!«. Čeprav se (1), (1‘) in (1‘‘) nanašajo na popolnoma isto
kronološko dejstvo – namreč, da je ura osem –, (1) lahko napeljuje na pov-
sem različne sklepe, (1‘) dovoljuje le sklepe, ki so usmerjeni v smeri pozno-
sti, (1‘‘) pa le sklepe, ki so usmerjeni v smeri zgodnosti.
Takšna različna argumentativna usmerjenost je kljub istemu krono-
oškemu dejstvu, na katerega se nanašajo (1), (1‘) in (1‘‘), in istemu stanju
stvari mogoča prav zaradi naših različnih gledišč: v primeru (1‘) osmo uro
vidimo (in predstavljamo) kot pozno, v primeru (1‘‘) pa kot zgodnjo. Razli-
kovanje v okviru istega stanja stvari lahko torej povzroči že vpeljava dveh je-
zikovno-argumentativnih operatorjev. V primeru (1‘), že naš sklep usmer-
ja v smer »poznosti«, medtem ko nas v primeru (1‘‘) šele navaja na sklep o
»zgodnosti« (ne glede na to, o katerem delu dneva v obeh primerih v na-
daljevanju govorimo). Dejanski čas je tako nepomemben, kar z drugimi be-
sedami povedano pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poz-
nost ali zgodnost na neki način že vpisana v obe leksikalni enoti jezikov-
nega sistema.12
Vendar se zdi, da proti tem trditvam govori določen kontekstualni pro-
tiargument (namreč, proti vpisanosti argumentativne usmeritve v določe-
ne leksikalne enote jezikovnega sistema). Recimo, da nekdo reče:
(1‘‘‘) Ura je ŽE osem. Vzemi si čas!
in/ali
(1‘‘‘‘) Ura je šeLE osem. Pohiti!
Pri čemer sta obe izjavi–argumenta izgovorjeni z bolj ali manj izrazitim
poudarkom na obeh obravnavanih jezikovno-argumentativnih operator-
jih (zato velike črke!), sledita pa jima izjavi–sklepa, ki sta diametralno na-
12 Podrobnejša analiza je predstavljena v poglavju Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
