Page 78 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 78
Argumentacija v jeziku
kar lahko zveni kot protiargument temu, kar sem pravkar zapisal. Vendar
ni! Argumentativni niz (2‘) ima namreč v grobem dve interpretaciji: dobe-
sedno in ironično.
Dobesedna interpretacija implicira, da so pri Janezovem delu nastopi-
le nekakšne ovire: mogoče je invalid, mogoče je (bil) bolan, mogoče je bilo
dela, ki ga je moral opraviti, preveč za eno samo osebo, mogoče …; še mno-
go drugih možnosti je. Kar pa nam (2‘) dejansko pove o vseh teh možnost-
ih je, da je Janez te ovire premagal, da je delal – in da bo pri svojem delu naj-
verjetneje uspešen.
Ironična interpretacija implicira, da ni bilo nikakršne fizične ovire, ki
bi motila Janezovo delo, ampak mu to delo, tako ali drugače, ni bilo pre-
tirano všeč in/ali pa ni delal prav pogosto. Vendar pa nam (2‘) prav tako
pove, da je premagal tudi to oviro, da je delal – in da utegne biti pri svojem
delu najverjetneje uspešen.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo«) kot ena od možnosti izjave »Ja-
nez je delal« postane splošno sprejemljiv šele, če ga uvedemo z besedico
ampak (ali kakim drugim protivnim veznikom). Na primer:
(2‘‘) Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Kot smo že večkrat povedali, ampak argumentativno pričakovanje in
argumentativno usmeritev odvrne od tega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak – zdi samoumevno in pričakovano. Tako bi v
primeru:
(3) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
iz argumenta »Zelo sem zaposlen« lahko sklepali, da bo sklep tekel v sme-
ri: »Imam preveč dela, da bi sprejel še to ponudbo.«
Zdaj pa si oglejmo še primera (4):
(4) Janez je malo delal.
in (4‘):
(4‘) Marko je malce delal.
Po Ducrotu kažejo izkušnje na to, da obstaja nekakšen konsenz, sploš-
no strinjanje o tem, koliko sta Janez in Marko (tako kot sta predstavljena
v primerih (4) in (4‘)) delala – namreč, bolj malo. Govorci, ki jim je slo-
venščina materni jezik, bi se na podlagi izjav (4) in (4‘) najverjetneje strin-
kar lahko zveni kot protiargument temu, kar sem pravkar zapisal. Vendar
ni! Argumentativni niz (2‘) ima namreč v grobem dve interpretaciji: dobe-
sedno in ironično.
Dobesedna interpretacija implicira, da so pri Janezovem delu nastopi-
le nekakšne ovire: mogoče je invalid, mogoče je (bil) bolan, mogoče je bilo
dela, ki ga je moral opraviti, preveč za eno samo osebo, mogoče …; še mno-
go drugih možnosti je. Kar pa nam (2‘) dejansko pove o vseh teh možnost-
ih je, da je Janez te ovire premagal, da je delal – in da bo pri svojem delu naj-
verjetneje uspešen.
Ironična interpretacija implicira, da ni bilo nikakršne fizične ovire, ki
bi motila Janezovo delo, ampak mu to delo, tako ali drugače, ni bilo pre-
tirano všeč in/ali pa ni delal prav pogosto. Vendar pa nam (2‘) prav tako
pove, da je premagal tudi to oviro, da je delal – in da utegne biti pri svojem
delu najverjetneje uspešen.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo«) kot ena od možnosti izjave »Ja-
nez je delal« postane splošno sprejemljiv šele, če ga uvedemo z besedico
ampak (ali kakim drugim protivnim veznikom). Na primer:
(2‘‘) Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Kot smo že večkrat povedali, ampak argumentativno pričakovanje in
argumentativno usmeritev odvrne od tega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak – zdi samoumevno in pričakovano. Tako bi v
primeru:
(3) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
iz argumenta »Zelo sem zaposlen« lahko sklepali, da bo sklep tekel v sme-
ri: »Imam preveč dela, da bi sprejel še to ponudbo.«
Zdaj pa si oglejmo še primera (4):
(4) Janez je malo delal.
in (4‘):
(4‘) Marko je malce delal.
Po Ducrotu kažejo izkušnje na to, da obstaja nekakšen konsenz, sploš-
no strinjanje o tem, koliko sta Janez in Marko (tako kot sta predstavljena
v primerih (4) in (4‘)) delala – namreč, bolj malo. Govorci, ki jim je slo-
venščina materni jezik, bi se na podlagi izjav (4) in (4‘) najverjetneje strin-
