Page 67 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4

Topoi: črna skrinjica argumenatcije 

(21)
T1 (Več denarja razdaš, bolje je)
+P, +Q (Več denarja, več dobrega) radodaren
–P,–Q (Manj denarja, manj dobrega) skop

T2 (Več denarja razdaš, slabše je)
+P,+Q (Več denarja, več zla) razsipen
–P,–Q (Manj denarja, manj zla) varčen

Toda, če T2 preoblikujemo kot

(22)
T2
+P,–Q (Več denarja, manj dobrega) razsipen
–P,+Q (Manj denarja, več dobrega) varčen
je to primerneje, ker tak topos

– (metodološko) uporablja iste predikate in isti opis za iste spremenljivke
(»dobro« za Q) kot T1 (s katerim se primerja);

– (epistemološko) omogoča, da oblikujemo različne topične oblike ne le
glede na to, kako opisujejo, ampak tudi kaj opisujejo.

Če se sedaj vrnemo k prvim štirim pridevnikom, dobimo:

(23)
+P,+Q (več tveganja, več dobrega) pogumen
+P,–Q (več tveganja, manj dobrega) nepremišljen

za opredelitev tveganja, in

–P,–Q (manj tveganja, manj dobrega) boječ
–P,+Q (manj tveganja, več dobrega) preudaren

za opredelitev izogibanja tveganju.

In zakaj je to pomembno? Ker nam omogoča spoznanje, da obstajajo
iste »izvenjezikovne« entitete (»stvari v svetu«), ki jih jezik vidi kot po-
polna nasprotja. Celo do te mere, da je (t. j. jezik) skoval različne pare izraz-
ov za njihovo poimenovanje/označevanje: pogumen in nepremišljen za tve-
ganje ter boječ in preudaren za izogibanje tveganju.

Očitno je, da so pogumen, nepremišljen, boječ in preudaren kompleksni
ali sestavljeni predikati (ali, če se izrazimo skromneje, pridevniki), ki so se-
stavljeni iz dveh elementov: 1) iz opisa neke izvenjezikovne entitete (po-
novno bi se rad izognil izrazu »dejstvo«, ker nisem povsem prepričan, kaj