Page 68 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 68
Argumentacija v jeziku
dejstvo je); 2) iz ovrednotenja tega opisa. Težko bi, na primer, rekli isto za
»dobro« ali »slabo«; pravzaprav mislim, da bi ju lahko opisali kot gradni-
ka takšnih kompleksnih predikatov, ki smo jih opisali zgoraj, namreč, kot
ocenjevalna/vrednostna gradnika.
Toda tako (kompleksen) opis sproža pomembno vprašanje: ali gre res
za iste izvenjezikovne entitete, ki jih jezik vidi drugače? Kadar rečemo ne-
komu, da je pogumen, ali ne rečemo s tem, da tvega in da mi to odobrava-
mo, medtem ko na drugi strani nekoga označimo kot nepremišljenega, ka-
dar želimo povedati, da ta oseba tvega in da mi tega ne odobravamo? In, na
drugi strani: ali ne rečemo, da je nekdo preudaren, če želimo s tem poveda-
ti, da se ta oseba tveganju izogiba in da mi to odobravamo, medtem ko ne-
koga označimo kot boječega, kadar želimo s tem povedati, da se ta oseba iz-
ogiba celo razumnemu in upravičenemu tveganju in da mu mi to očitamo?
Če to drži, ali so te»izvenjezikovne« entitete zares iste? In če so res izven-
jezikovne (t.j. neodvisne od jezika), kako lahko sploh rečemo, da so iste?
S tem se vračamo k naši začetni dihotomiji med argumentacijo kot ne-
čim, kar se razvija v diskurzu, in argumentacijo kot nečim, kar se odvija v
naših glavah. Omenili in analizirali smo že Ducrotov primer (12) o toplo-
ti kot o dobrem argumentu za sprehod. Po tem ekskurzu (in zaradi nje-
ga) lahko z njim nadaljujemo. Točka, kjer smo končali, je bila, da je nekdo
predlagal sprehod, rekoč:
(12) Toplo je (Argument). Pojdiva na sprehod! (Sklep).
Na (12) bi lahko odgovoril z (12‘‘‘):
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
Takšen odgovor lahko brez dvoma razumemo kot zavrnitev: v prvem
delu argumenta sem se strinjal, da je toplo, s čimer sem se strinjal s svojim
sogovorcem, da je toplo vreme dober (sprejemljiv, zadosten, …) argument
za predlog o sprehodu. Toda v drugem delu argumenta sem trdil, da sem
utrujen, kar je bilo predstavljeno (razumljeno in sprejeto) kot močnejši ar-
gument, ki je razveljavil prvega in s tem zavrnil ponudbo o sprehodu. Toda,
zakaj je drugi argument dajal vtis, kot da je močnejši: ker utrujenost na-
sploh velja za močnejši argument kot toplota, kadar gre za sprehajanje? Ali
pa bi morda na to lahko vplival sam vrstni red argumentov?
Izvedimo poskus in zamenjajmo vrstni red argumentov v odgovoru
(12‘‘‘), tako da dobimo:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo. (kot odgovor na predlog o sprehodu)
dejstvo je); 2) iz ovrednotenja tega opisa. Težko bi, na primer, rekli isto za
»dobro« ali »slabo«; pravzaprav mislim, da bi ju lahko opisali kot gradni-
ka takšnih kompleksnih predikatov, ki smo jih opisali zgoraj, namreč, kot
ocenjevalna/vrednostna gradnika.
Toda tako (kompleksen) opis sproža pomembno vprašanje: ali gre res
za iste izvenjezikovne entitete, ki jih jezik vidi drugače? Kadar rečemo ne-
komu, da je pogumen, ali ne rečemo s tem, da tvega in da mi to odobrava-
mo, medtem ko na drugi strani nekoga označimo kot nepremišljenega, ka-
dar želimo povedati, da ta oseba tvega in da mi tega ne odobravamo? In, na
drugi strani: ali ne rečemo, da je nekdo preudaren, če želimo s tem poveda-
ti, da se ta oseba tveganju izogiba in da mi to odobravamo, medtem ko ne-
koga označimo kot boječega, kadar želimo s tem povedati, da se ta oseba iz-
ogiba celo razumnemu in upravičenemu tveganju in da mu mi to očitamo?
Če to drži, ali so te»izvenjezikovne« entitete zares iste? In če so res izven-
jezikovne (t.j. neodvisne od jezika), kako lahko sploh rečemo, da so iste?
S tem se vračamo k naši začetni dihotomiji med argumentacijo kot ne-
čim, kar se razvija v diskurzu, in argumentacijo kot nečim, kar se odvija v
naših glavah. Omenili in analizirali smo že Ducrotov primer (12) o toplo-
ti kot o dobrem argumentu za sprehod. Po tem ekskurzu (in zaradi nje-
ga) lahko z njim nadaljujemo. Točka, kjer smo končali, je bila, da je nekdo
predlagal sprehod, rekoč:
(12) Toplo je (Argument). Pojdiva na sprehod! (Sklep).
Na (12) bi lahko odgovoril z (12‘‘‘):
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
Takšen odgovor lahko brez dvoma razumemo kot zavrnitev: v prvem
delu argumenta sem se strinjal, da je toplo, s čimer sem se strinjal s svojim
sogovorcem, da je toplo vreme dober (sprejemljiv, zadosten, …) argument
za predlog o sprehodu. Toda v drugem delu argumenta sem trdil, da sem
utrujen, kar je bilo predstavljeno (razumljeno in sprejeto) kot močnejši ar-
gument, ki je razveljavil prvega in s tem zavrnil ponudbo o sprehodu. Toda,
zakaj je drugi argument dajal vtis, kot da je močnejši: ker utrujenost na-
sploh velja za močnejši argument kot toplota, kadar gre za sprehajanje? Ali
pa bi morda na to lahko vplival sam vrstni red argumentov?
Izvedimo poskus in zamenjajmo vrstni red argumentov v odgovoru
(12‘‘‘), tako da dobimo:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo. (kot odgovor na predlog o sprehodu)
