Page 66 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 66
Argumentacija v jeziku
Nadaljujemo lahko z ločevanjem med pogumnim in boječim na eni stra-
ni ter preudarnim in nepremišljenim na drugi strani tako, da znotraj vsake
od obeh skupin opredelimo pododdelke. Le-te lahko pridobimo tako, da
vpeljemo topične oblike. V okviru toposa T1 obstajata dve topični obliki:
TO1‘ in TO1‘‘; in podobno v okviru toposa T2: TO2‘ in TO2‘‘. TO1‘ bi lah-
ko formulirali takole: »Bolj ko nekdo tvega (+T), večjo veljavo ima (+V)«,
medtem ko bi bila TO1‘‘ nasprotje prve topične oblike, to je »Manj ko nek-
do tvega (-T), manjšo veljavo ima (-V)«. Sedaj ko smo opredelili ti dve obli-
ki, lahko opredelimo tudi pridevnika pogumen in boječ, ki se oba nanaša-
ta na topos T1. Rekli bomo, da pogumen izpolnjuje topično obliko TO1‘,
»Bolj ko nekdo tvega, večjo veljavo ima«, in boječ topično obliko TO1‘‘,
»Manj ko nekdo tvega, manjšo veljavo ima«.
Enako lahko storimo z dvema pridevnikoma, povezanima s toposom
T2, ki ne odobrava tveganja: TO2‘ (»Večje ko je tveganje, večje je zlo«) in
na drugi strani TO2‘‘ (»Manjše ko je tveganje, manjše je zlo«) sta izpolnje-
ni z dvema pridevnikoma, nepremišljen in preudaren.
Po Ducrotu bi tako dobili sledečo shemo:
(19)
T1
+P,+Q (več tveganja, več dobrega) pogumen
–P,–Q (manj tveganja, manj dobrega) boječ
T2
+P,+Q (več tveganja, več zla) nepremišljen
–P, –Q (manj tveganja, manj zla) preudaren
Toda T2 lahko predstavimo še na drug, boljši, še bolj aristotelski na-
čin, namreč:
(20)
T2
+P,–Q (več tveganja, manj dobrega) nepremišljen
–P,+Q (manj tveganja, več dobrega) preudaren
In zakaj naj bi bil ta način predstavitve topičnih oblik boljši? Zlasti za-
radi dveh razlogov: prvi je metodološki in drugi epistemološki. Naj pojas-
nim svojo misel z uporabo še druge skupine pridevnikov (ne bom ponav-
ljal, da sem si tudi te sposodil pri Ducrotu): radodaren, skop, varčen, razsip-
en. Po Ducrotu bi dobili sledečo shemo:
Nadaljujemo lahko z ločevanjem med pogumnim in boječim na eni stra-
ni ter preudarnim in nepremišljenim na drugi strani tako, da znotraj vsake
od obeh skupin opredelimo pododdelke. Le-te lahko pridobimo tako, da
vpeljemo topične oblike. V okviru toposa T1 obstajata dve topični obliki:
TO1‘ in TO1‘‘; in podobno v okviru toposa T2: TO2‘ in TO2‘‘. TO1‘ bi lah-
ko formulirali takole: »Bolj ko nekdo tvega (+T), večjo veljavo ima (+V)«,
medtem ko bi bila TO1‘‘ nasprotje prve topične oblike, to je »Manj ko nek-
do tvega (-T), manjšo veljavo ima (-V)«. Sedaj ko smo opredelili ti dve obli-
ki, lahko opredelimo tudi pridevnika pogumen in boječ, ki se oba nanaša-
ta na topos T1. Rekli bomo, da pogumen izpolnjuje topično obliko TO1‘,
»Bolj ko nekdo tvega, večjo veljavo ima«, in boječ topično obliko TO1‘‘,
»Manj ko nekdo tvega, manjšo veljavo ima«.
Enako lahko storimo z dvema pridevnikoma, povezanima s toposom
T2, ki ne odobrava tveganja: TO2‘ (»Večje ko je tveganje, večje je zlo«) in
na drugi strani TO2‘‘ (»Manjše ko je tveganje, manjše je zlo«) sta izpolnje-
ni z dvema pridevnikoma, nepremišljen in preudaren.
Po Ducrotu bi tako dobili sledečo shemo:
(19)
T1
+P,+Q (več tveganja, več dobrega) pogumen
–P,–Q (manj tveganja, manj dobrega) boječ
T2
+P,+Q (več tveganja, več zla) nepremišljen
–P, –Q (manj tveganja, manj zla) preudaren
Toda T2 lahko predstavimo še na drug, boljši, še bolj aristotelski na-
čin, namreč:
(20)
T2
+P,–Q (več tveganja, manj dobrega) nepremišljen
–P,+Q (manj tveganja, več dobrega) preudaren
In zakaj naj bi bil ta način predstavitve topičnih oblik boljši? Zlasti za-
radi dveh razlogov: prvi je metodološki in drugi epistemološki. Naj pojas-
nim svojo misel z uporabo še druge skupine pridevnikov (ne bom ponav-
ljal, da sem si tudi te sposodil pri Ducrotu): radodaren, skop, varčen, razsip-
en. Po Ducrotu bi dobili sledečo shemo:
