Page 65 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 65
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
dah jezikovnega sistema. Oglejmo si tele štiri pridevnike (tudi te sem si iz-
posodil pri Ducrotu):
(18) pogumen, boječ, preudaren, nepremišljen
Kot nativni govorci boste brez težav opazili, da ti štirje pridevniki na
neki način sodijo v eno kategorijo in opisujejo iste vrste vedenja (natanč-
neje, dve med sabo povezani vrsti vedenja), a jih vidimo na različne nači-
ne. Ducrot bi rekel, da imamo v jezikovnem sistemu kot takem dva topo-
sa, T1 in T2, ki sta primerna za vsako situacijo (kot smo že lahko spoznali
pri primeru toplote in prijetnosti): v zgornjem primeru (18), topos T1 pri-
pisuje vrednost spopadanju z nevarnostjo, tveganju, in to počne z medse-
bojnim povezovanjem pojma tveganja in pojma dobrega. Nasprotno, topos
T2 povezuje pojem tveganja s pojmom zla (slabega). Tako je v prvem pri-
meru tveganje opredeljeno kot nekaj dobrega, v drugem kot nekaj slabe-
ga in ob različnih priložnostih ter v odvisnosti od lastnih diskurzivnih in-
tenc, predstavljamo tveganje kot dejanje, ki ga je vredno storiti in smo ra-
zumevajoči do tistega, ki tvega, drugič pa nasprotno predstavljamo tvegan-
je kot nekaj slabega.
Ni težko videti, kako bi bilo mogoče klasificirati te štiri pridevnike: dva
med njimi dopolnjujeta topos T1, druga dva topos T2. Katera dva? Pogu-
men dopolnjuje topos T1: ko nekdo za nekoga reče, da je pogumen, mu pri-
pisuje neko pozitivno vrednost in to zato, ker si ta upa tvegati. Pridevnik
pogumen zaznamuje pozitivno vrednotenje tveganja. V primeru pridevni-
ka boječ je uporabljeni topos še vedno topos T1, ki tveganje opredeljuje po-
zitivno, toda kadar pravimo nekomu, da je boječ, mu pripisujemo neko ne-
gativno vrednost. To negativno vrednost pa mu pripisujemo zato, ker si ne
upa tvegati, kar implicira, da je tveganje dobro, vsaj v določenih okolišči-
nah. Pogumen in boječ torej temeljita na istem toposu T1, toda pogumen
se uporablja za hvalo tistih, ki si drznejo tvegati, boječ pa za grajo tistih, ki
tega ne zmorejo storiti.
Kaj pa druga dva pridevnika: preudaren in nepremišljen? Oba udejanja-
ta isti topos T2, topos, ki ne odobrava tveganja. Kadar nekomu rečemo, da
je premišljen, tej osebi, razen če ne gre za ironično rabo, pripisujemo dolo-
čeno kakovost in jo hvalimo, ker se zna izogniti tveganju: v tem smislu pri-
meru pojmujemo tveganje kot slabo. V primeru pridevnika nepremišljen
gre spet za uporabo istega toposa T2. A s tem, ko nekoga opišemo kot ne-
premišljenega, to osebo obtožujemo zaradi tveganja na nesprejemljiv in ne-
upravičen način.
dah jezikovnega sistema. Oglejmo si tele štiri pridevnike (tudi te sem si iz-
posodil pri Ducrotu):
(18) pogumen, boječ, preudaren, nepremišljen
Kot nativni govorci boste brez težav opazili, da ti štirje pridevniki na
neki način sodijo v eno kategorijo in opisujejo iste vrste vedenja (natanč-
neje, dve med sabo povezani vrsti vedenja), a jih vidimo na različne nači-
ne. Ducrot bi rekel, da imamo v jezikovnem sistemu kot takem dva topo-
sa, T1 in T2, ki sta primerna za vsako situacijo (kot smo že lahko spoznali
pri primeru toplote in prijetnosti): v zgornjem primeru (18), topos T1 pri-
pisuje vrednost spopadanju z nevarnostjo, tveganju, in to počne z medse-
bojnim povezovanjem pojma tveganja in pojma dobrega. Nasprotno, topos
T2 povezuje pojem tveganja s pojmom zla (slabega). Tako je v prvem pri-
meru tveganje opredeljeno kot nekaj dobrega, v drugem kot nekaj slabe-
ga in ob različnih priložnostih ter v odvisnosti od lastnih diskurzivnih in-
tenc, predstavljamo tveganje kot dejanje, ki ga je vredno storiti in smo ra-
zumevajoči do tistega, ki tvega, drugič pa nasprotno predstavljamo tvegan-
je kot nekaj slabega.
Ni težko videti, kako bi bilo mogoče klasificirati te štiri pridevnike: dva
med njimi dopolnjujeta topos T1, druga dva topos T2. Katera dva? Pogu-
men dopolnjuje topos T1: ko nekdo za nekoga reče, da je pogumen, mu pri-
pisuje neko pozitivno vrednost in to zato, ker si ta upa tvegati. Pridevnik
pogumen zaznamuje pozitivno vrednotenje tveganja. V primeru pridevni-
ka boječ je uporabljeni topos še vedno topos T1, ki tveganje opredeljuje po-
zitivno, toda kadar pravimo nekomu, da je boječ, mu pripisujemo neko ne-
gativno vrednost. To negativno vrednost pa mu pripisujemo zato, ker si ne
upa tvegati, kar implicira, da je tveganje dobro, vsaj v določenih okolišči-
nah. Pogumen in boječ torej temeljita na istem toposu T1, toda pogumen
se uporablja za hvalo tistih, ki si drznejo tvegati, boječ pa za grajo tistih, ki
tega ne zmorejo storiti.
Kaj pa druga dva pridevnika: preudaren in nepremišljen? Oba udejanja-
ta isti topos T2, topos, ki ne odobrava tveganja. Kadar nekomu rečemo, da
je premišljen, tej osebi, razen če ne gre za ironično rabo, pripisujemo dolo-
čeno kakovost in jo hvalimo, ker se zna izogniti tveganju: v tem smislu pri-
meru pojmujemo tveganje kot slabo. V primeru pridevnika nepremišljen
gre spet za uporabo istega toposa T2. A s tem, ko nekoga opišemo kot ne-
premišljenega, to osebo obtožujemo zaradi tveganja na nesprejemljiv in ne-
upravičen način.
