Page 64 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 64
Argumentacija v jeziku
je: do ločevanja med toposom in topično obliko, ki je tesno povezano s poj-
mom skalarnosti.
Vzemimo še enkrat v skalarnem smislu topos, ki povezuje lastnost P
in lastnost Q. Videli smo že, da ko se premikamo po lestvici P v neki sme-
ri, se v neki smeri premikamo tudi po lestvici Q: ko se vzpenjamo po P, se
vzpenjamo po Q. Ni težko opaziti, da izjava: »Bolj ko se vzpenjaš po P, bolj
se vzpenjaš po Q«, deluje enako kot izjava: »Bolj ko se spuščaš po P, bolj
se spuščaš po Q«. Če velja, da bolj ko se vzpenjaš po toplotni lestvici, bolj
se vzpenjaš po lestvici prijetnosti, mora veljati tudi, da bolj ko se spuščaš
po toplotni lestvici, bolj se spuščaš po lestvici prijetnosti. Topos, ki na ska-
laren način povezuje toploto (P) in prijetnost (Q), ima zatorej lahko dve
obliki in Ducrot ju simbolično prikazuje kot
(16) +P, +Q
–P, –Q.
To sta dve topični obliki, TO‘ in TO‘‘, ki pripadata istemu toposu T.
Isto razmerje med toploto in prijetnostjo je mogoče obravnavati v dveh
oblikah, »pozitivno« v prvem primeru in »negativno« v drugem. In to
še ni vse. Oglejte si sledeče topične oblike (kjer P zaznamuje toploto in Q
prijetnost):
(17) +P –Q
–P +Q
Ti dve obliki bi se glasili, »Bolj ko je toplo, manj prijetno se je sprehaja-
ti«, in »Manj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati.« Priznati moramo, da
v različnih časovnih obdobjih in v različnih življenjskih situacijah (pogo-
sto je razmeroma težko reči natanko kdaj in zakaj) uporabljamo oba para
topičnih oblik, (16) in (17): prvega, po katerem je prijetno, kadar je toplo,
in drugega, po katerem ni prijetno, kadar je toplo.
Sprva je Ducrot uporabljal topose le v smislu utemeljitev (s Toulmino-
vimi besedami), ki omogočajo/dovoljujejo prehod od izjave-argumenta do
izjave-sklepa. Če si, recimo, spet ogledamo primer (14), bi se topos, ki do-
voljuje prehod od A do S, (lahko) glasil takole: »Bolj ko je mrzlo, topleje
se moraš obleči.« Težava je bila v tem, da je bilo topose treba rekonstruira-
ti iz danega argumentativnega niza (kar je pogosto pri utemeljitvah) in da
so bili zaradi tega videti kot arbitrarni. Toda nato je Ducrot opazil, da so
oziroma so lahko (t. j. toposi) še več kot to: da jih je mogoče interpretirati
kot fragmente diskurza, ki so vsebovani (zapisani) v (vsaj nekaterih) bese-
je: do ločevanja med toposom in topično obliko, ki je tesno povezano s poj-
mom skalarnosti.
Vzemimo še enkrat v skalarnem smislu topos, ki povezuje lastnost P
in lastnost Q. Videli smo že, da ko se premikamo po lestvici P v neki sme-
ri, se v neki smeri premikamo tudi po lestvici Q: ko se vzpenjamo po P, se
vzpenjamo po Q. Ni težko opaziti, da izjava: »Bolj ko se vzpenjaš po P, bolj
se vzpenjaš po Q«, deluje enako kot izjava: »Bolj ko se spuščaš po P, bolj
se spuščaš po Q«. Če velja, da bolj ko se vzpenjaš po toplotni lestvici, bolj
se vzpenjaš po lestvici prijetnosti, mora veljati tudi, da bolj ko se spuščaš
po toplotni lestvici, bolj se spuščaš po lestvici prijetnosti. Topos, ki na ska-
laren način povezuje toploto (P) in prijetnost (Q), ima zatorej lahko dve
obliki in Ducrot ju simbolično prikazuje kot
(16) +P, +Q
–P, –Q.
To sta dve topični obliki, TO‘ in TO‘‘, ki pripadata istemu toposu T.
Isto razmerje med toploto in prijetnostjo je mogoče obravnavati v dveh
oblikah, »pozitivno« v prvem primeru in »negativno« v drugem. In to
še ni vse. Oglejte si sledeče topične oblike (kjer P zaznamuje toploto in Q
prijetnost):
(17) +P –Q
–P +Q
Ti dve obliki bi se glasili, »Bolj ko je toplo, manj prijetno se je sprehaja-
ti«, in »Manj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati.« Priznati moramo, da
v različnih časovnih obdobjih in v različnih življenjskih situacijah (pogo-
sto je razmeroma težko reči natanko kdaj in zakaj) uporabljamo oba para
topičnih oblik, (16) in (17): prvega, po katerem je prijetno, kadar je toplo,
in drugega, po katerem ni prijetno, kadar je toplo.
Sprva je Ducrot uporabljal topose le v smislu utemeljitev (s Toulmino-
vimi besedami), ki omogočajo/dovoljujejo prehod od izjave-argumenta do
izjave-sklepa. Če si, recimo, spet ogledamo primer (14), bi se topos, ki do-
voljuje prehod od A do S, (lahko) glasil takole: »Bolj ko je mrzlo, topleje
se moraš obleči.« Težava je bila v tem, da je bilo topose treba rekonstruira-
ti iz danega argumentativnega niza (kar je pogosto pri utemeljitvah) in da
so bili zaradi tega videti kot arbitrarni. Toda nato je Ducrot opazil, da so
oziroma so lahko (t. j. toposi) še več kot to: da jih je mogoče interpretirati
kot fragmente diskurza, ki so vsebovani (zapisani) v (vsaj nekaterih) bese-
