Page 61 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 61
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
Omeniti velja, da imamo v Toulminovem diagramu opraviti z neke vr-
ste »površinsko« in »globinsko« zgradbo: medtem ko dejstvo in trditev
ostajata na površju, kot je to običajno v vsakdanji komunikaciji, je uteme-
ljitev – običajno in zaradi svoje splošnosti – pod površjem, tako kot topos
v entimemih, in prihaja na površje, kadar je vprašljiva njena veljavnost ali
verjetnost.
Vrnimo se k Ducrotu in obnovimo nekatera izhodišča iz našega prve-
ga poglavja. Francoski jezikoslovec topos definira kot princip, ki zagotavlja
veljavnost ali legitimnost prehoda od izjave A(rgument) do izjave S(klep).
Oglejmo si še drugi Ducrotov priljubljen primer (h kateremu se bomo
vračali še v nadaljevanju):
(12) Toplo je (A). Pojdiva na sprehod (S).
Topos naj bi se v tem primeru nanašal na dve lastnosti: prva lastnost je
P (toplota), ki je povezana z argumentom (A), druga lastnost pa Q (prijet-
nost sprehoda), ki je povezana s sklepom (S). In katere so značilnosti topo-
sa, tega tihega, neizrečenega principa, ki naj bi ga našli v ozadju argumenta-
tivnih diskurzivnih segmentov? Ducrot trdi, da ima topos tri značilnosti:
prvo, ki je splošna; drugo, ki je predstavljena kot skupno prepričanje, to je
prepričanje, ki je skupno določeni skupini ljudi; in tretjo, ki je skalarna.
Topos, ki zagotavlja veljavnost prehoda od A do S v (12), bi se lahko glasil:
(13) T = Bolj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati
Rekel sem »bi se lahko glasil«, kajti topoi niso samoobstoječe, neodvis-
ne entitete per se, kot, na primer, Platonove ideje, ampak naj bi bile vedno
rekonstruirane iz danega argumentativnega niza.
In kako naj razumemo splošnost toposa? Predvsem tako, da si topos
predstavljamo kot zelo splošno strukturo ali matrico, ki omogoča množico
posebnih sklepov, ki pa niso obvezni in zavezujoči, kot je, na primer, kate-
gorični silogizem (kar, seveda, pomeni tudi, da topos ni univerzalen). To-
pos (t. j. sklicevanje na topos ali njegova evokacija oziroma uporaba) lah-
ko omogoči neki sklep, a ne zavezuje nujno k temu sklepu, ali z drugimi be-
sedami: če sprejmemo argument, ni nujno, da sprejmemo tudi sklep.14 Na
primer, v odgovoru na (12), ki je povabilo na sprehod, bi prav lahko rekli
(12‘) Toplo je. Ampak pojdiva namesto tega plavat.
(T= Bolj ko je toplo, prijetneje se je ohladiti v vodi)
14 Prim. poglavje Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom.
Omeniti velja, da imamo v Toulminovem diagramu opraviti z neke vr-
ste »površinsko« in »globinsko« zgradbo: medtem ko dejstvo in trditev
ostajata na površju, kot je to običajno v vsakdanji komunikaciji, je uteme-
ljitev – običajno in zaradi svoje splošnosti – pod površjem, tako kot topos
v entimemih, in prihaja na površje, kadar je vprašljiva njena veljavnost ali
verjetnost.
Vrnimo se k Ducrotu in obnovimo nekatera izhodišča iz našega prve-
ga poglavja. Francoski jezikoslovec topos definira kot princip, ki zagotavlja
veljavnost ali legitimnost prehoda od izjave A(rgument) do izjave S(klep).
Oglejmo si še drugi Ducrotov priljubljen primer (h kateremu se bomo
vračali še v nadaljevanju):
(12) Toplo je (A). Pojdiva na sprehod (S).
Topos naj bi se v tem primeru nanašal na dve lastnosti: prva lastnost je
P (toplota), ki je povezana z argumentom (A), druga lastnost pa Q (prijet-
nost sprehoda), ki je povezana s sklepom (S). In katere so značilnosti topo-
sa, tega tihega, neizrečenega principa, ki naj bi ga našli v ozadju argumenta-
tivnih diskurzivnih segmentov? Ducrot trdi, da ima topos tri značilnosti:
prvo, ki je splošna; drugo, ki je predstavljena kot skupno prepričanje, to je
prepričanje, ki je skupno določeni skupini ljudi; in tretjo, ki je skalarna.
Topos, ki zagotavlja veljavnost prehoda od A do S v (12), bi se lahko glasil:
(13) T = Bolj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati
Rekel sem »bi se lahko glasil«, kajti topoi niso samoobstoječe, neodvis-
ne entitete per se, kot, na primer, Platonove ideje, ampak naj bi bile vedno
rekonstruirane iz danega argumentativnega niza.
In kako naj razumemo splošnost toposa? Predvsem tako, da si topos
predstavljamo kot zelo splošno strukturo ali matrico, ki omogoča množico
posebnih sklepov, ki pa niso obvezni in zavezujoči, kot je, na primer, kate-
gorični silogizem (kar, seveda, pomeni tudi, da topos ni univerzalen). To-
pos (t. j. sklicevanje na topos ali njegova evokacija oziroma uporaba) lah-
ko omogoči neki sklep, a ne zavezuje nujno k temu sklepu, ali z drugimi be-
sedami: če sprejmemo argument, ni nujno, da sprejmemo tudi sklep.14 Na
primer, v odgovoru na (12), ki je povabilo na sprehod, bi prav lahko rekli
(12‘) Toplo je. Ampak pojdiva namesto tega plavat.
(T= Bolj ko je toplo, prijetneje se je ohladiti v vodi)
14 Prim. poglavje Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom.
