Page 56 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 56
Argumentacija v jeziku
fu ugotavlja, da je pomenski potencial animus vpisan tudi v okvir struktu-
re latinskega jezika:
»S pomočjo slovnične interpretacije Terencijeve Andrije je torej mogoče do-
kazati, da zaznamuje samostalnik animus značilnost oziroma sposobnost, ki je
lastna zgolj človeku in je določena z njegovim obstojem. Gre za prostorski po-
jem, za neke vrste »prostor v človeku«, ki sam ničesar ne dela, ampak omogo-
ča nastanek vseh miselnih in čustvenih duševnih procesov, s katerimi je opre-
deljeno vsako človekovo zavestno ali nezavedno dejanje.«8
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je Ducrotova teorija
argumentacije obravnavala jezikovne členke (kar so nekateri ameriški jezi-
koslovci skušali dobesedno ponovno odkriti v devetdesetih) kot posredni-
ke ali prenašalce argumentativne usmeritve. V poznih osemdesetih in de-
vetdesetih letih se je Ducrot začel zanimati za topoi. Sam uporablja Aristo-
telov izraz in meni, da je bolj ali manj zvest njegovi ideji, čeprav obenem
priznava, da jo je nekoliko popačil. Oglejmo si podrobneje to »deforma-
cijo«.
Danes velja skoraj za vsakdanje prepričanje (za poseben topos), da je za
Aristotela topos mesto, kjer najdemo argumente, oddelek ali področje, kjer
je mogoče zlahka najti veliko retoričnih argumentov, pripravljenih za ta-
kojšnjo uporabo – kar je velika zmota. Po Aristotelu naj bi namreč obstaja-
li dve vrsti topoi: splošni ali skupni topoi, primerni, da jih uporabimo pov-
sod in kjerkoli, ne glede na situacijo, in posebni topoi, ki so v svoji uporab-
nosti omejeni na različne znanosti, področja znanja, strokovnosti, mnenja,
razmere itd. Ali, kot pravi Aristotel:
»S posebnimi toposi (eide) mislim na propozicije, ki so posebne glede na vsak
razred, in s splošnimi (koinoi topoi) tiste, ki so vsem enako skupne.«9
Aristotelski topos (‘mesto‘, ‘kraj‘) je argumentativna shema, ki dialekti-
ku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep; filozof jih
vidi kot (temeljne) sestavine entimemov. Rabo izrazov topoi (koinoi) ali loci
communes, kot so jih poznali Rimljani, lahko zasledujemo vse do najzgod-
nejših retorjev (večinoma jih imenujejo sofisti), kot sta Protagoras in Gor-
gias. Kot v analizi najstarejšega antičnega priročnika, Anaksimenove Reto-
rike za Aleksandra, ugotavlja Janja Žmavc,10 so sofistom topoi predstavljali
8 J. Žmavc, Terencijev animus: analiza pomenskega polja, Keria 4 (2002), 2, 129.
9 Rh. 1358a31–32 1.2.22.
10 J. Žmavc, Ethos and pathos in Anaximenes' Rhetoric to Alexander: a conflation of rhetorical
and argumentative concepts, v: F. H. van Eemeren, D. C. Williams, I. Ž. Žagar (ur.), Understan-
ding argumentation: work in progress, Amsterdam 2008, 168–169.
fu ugotavlja, da je pomenski potencial animus vpisan tudi v okvir struktu-
re latinskega jezika:
»S pomočjo slovnične interpretacije Terencijeve Andrije je torej mogoče do-
kazati, da zaznamuje samostalnik animus značilnost oziroma sposobnost, ki je
lastna zgolj človeku in je določena z njegovim obstojem. Gre za prostorski po-
jem, za neke vrste »prostor v človeku«, ki sam ničesar ne dela, ampak omogo-
ča nastanek vseh miselnih in čustvenih duševnih procesov, s katerimi je opre-
deljeno vsako človekovo zavestno ali nezavedno dejanje.«8
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je Ducrotova teorija
argumentacije obravnavala jezikovne členke (kar so nekateri ameriški jezi-
koslovci skušali dobesedno ponovno odkriti v devetdesetih) kot posredni-
ke ali prenašalce argumentativne usmeritve. V poznih osemdesetih in de-
vetdesetih letih se je Ducrot začel zanimati za topoi. Sam uporablja Aristo-
telov izraz in meni, da je bolj ali manj zvest njegovi ideji, čeprav obenem
priznava, da jo je nekoliko popačil. Oglejmo si podrobneje to »deforma-
cijo«.
Danes velja skoraj za vsakdanje prepričanje (za poseben topos), da je za
Aristotela topos mesto, kjer najdemo argumente, oddelek ali področje, kjer
je mogoče zlahka najti veliko retoričnih argumentov, pripravljenih za ta-
kojšnjo uporabo – kar je velika zmota. Po Aristotelu naj bi namreč obstaja-
li dve vrsti topoi: splošni ali skupni topoi, primerni, da jih uporabimo pov-
sod in kjerkoli, ne glede na situacijo, in posebni topoi, ki so v svoji uporab-
nosti omejeni na različne znanosti, področja znanja, strokovnosti, mnenja,
razmere itd. Ali, kot pravi Aristotel:
»S posebnimi toposi (eide) mislim na propozicije, ki so posebne glede na vsak
razred, in s splošnimi (koinoi topoi) tiste, ki so vsem enako skupne.«9
Aristotelski topos (‘mesto‘, ‘kraj‘) je argumentativna shema, ki dialekti-
ku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep; filozof jih
vidi kot (temeljne) sestavine entimemov. Rabo izrazov topoi (koinoi) ali loci
communes, kot so jih poznali Rimljani, lahko zasledujemo vse do najzgod-
nejših retorjev (večinoma jih imenujejo sofisti), kot sta Protagoras in Gor-
gias. Kot v analizi najstarejšega antičnega priročnika, Anaksimenove Reto-
rike za Aleksandra, ugotavlja Janja Žmavc,10 so sofistom topoi predstavljali
8 J. Žmavc, Terencijev animus: analiza pomenskega polja, Keria 4 (2002), 2, 129.
9 Rh. 1358a31–32 1.2.22.
10 J. Žmavc, Ethos and pathos in Anaximenes' Rhetoric to Alexander: a conflation of rhetorical
and argumentative concepts, v: F. H. van Eemeren, D. C. Williams, I. Ž. Žagar (ur.), Understan-
ding argumentation: work in progress, Amsterdam 2008, 168–169.
