Page 54 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 54
Argumentacija v jeziku
vsaj sam tako mislim). V Toulminovem izvirnem primeru smo imeli opra-
viti z domnevno trdnimi dejstvi (Harry je britanski državljan, Harry se je
rodil na Bermudih) – ni čudno, da je Toulmin obe izjavi poimenoval kot
dejstvo in trditev – v našem primeru pa se soočamo s povsem hipotetično
(kakor tudi subjektivno videno in ocenjeno) situacijo. Če govorimo racio-
nalno (in objektivno), bi lahko rekli, da je padec na nevarno mesto slaba
stvar, padec v bližino nevarnega mesta pa ni slaba stvar, kar bi lahko dopu-
stilo sledečo zavrnitev:
(2, 6d) Ne, a pogosto se tako zdi (ali občuti). V resničnem življenju padec blizu nevarnega
mesta ne pomeni nič resnega.
Takšna zavrnitev, ki jo spremlja vprašanje: ‘Potem v svoji trditvi ne mo-
rete biti tako neomajni, mar ne?’, bi nas lahko vodila k sledečemu kvalifi-
katorju:
(2, 6e) Ne, le ponavadi se tako zdi/občuti.
Toda na tem mestu nastopi zares zapleteno vprašanje, ki nas vodi nazaj
k utemeljitvi, in sicer: ‘Zakaj mislite, da je padec blizu nevarnega mesta slab
zgolj zato, ker je blizu nevarnega mesta?’ In tam, kjer bi Toulmin lahko v
svojem primeru ponudil trdno, neizpodbitno dejstvo (Utelešeno je v slede-
či zakonodaji: …), je vse, kar lahko rečemo mi, le nekaj takega kot:
(2, 6f) Očitno naš razum predeluje dane podatke na način, da se nam tako zdi/da tako ob-
čutimo.
Kaj je ta »tako« in iz česa natanko so sestavljeni ti procesi, pravzaprav
ne vemo. Omejuje nas argumentacija, ki jo slišimo, in ne argumentacija,
kot se (domnevno) odvija v naših glavah. In argumentacija, ki jo slišimo, se
zdi skalarna, v našem primeru še celo več kot to: soočeni smo z enim in is-
tim argumentom (2b, 6b), ki dopušča dva (navidezno) nasprotujoča si skle-
pa (2a, 6a).
Naj vašo pozornost preusmerim še k drugemu zanimivemu problemu,
ki je povezan z razmerjem med argumenti in sklepi (verjetno pa tudi z raz-
merjem med argumentacijo in kognicijo). Če si natančneje ogledate naša
primera (3) in (4), boste opazili, da je mogoče zamenjati mesto(-i) argu-
menta in sklepa, ne da bi se pri tem bistveno spremenil pomen:
(3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak vola. (Argument) (3a) Zelo sem
lačen. (Sklep),
bi zlahka spremenili/parafrazirali kot:
vsaj sam tako mislim). V Toulminovem izvirnem primeru smo imeli opra-
viti z domnevno trdnimi dejstvi (Harry je britanski državljan, Harry se je
rodil na Bermudih) – ni čudno, da je Toulmin obe izjavi poimenoval kot
dejstvo in trditev – v našem primeru pa se soočamo s povsem hipotetično
(kakor tudi subjektivno videno in ocenjeno) situacijo. Če govorimo racio-
nalno (in objektivno), bi lahko rekli, da je padec na nevarno mesto slaba
stvar, padec v bližino nevarnega mesta pa ni slaba stvar, kar bi lahko dopu-
stilo sledečo zavrnitev:
(2, 6d) Ne, a pogosto se tako zdi (ali občuti). V resničnem življenju padec blizu nevarnega
mesta ne pomeni nič resnega.
Takšna zavrnitev, ki jo spremlja vprašanje: ‘Potem v svoji trditvi ne mo-
rete biti tako neomajni, mar ne?’, bi nas lahko vodila k sledečemu kvalifi-
katorju:
(2, 6e) Ne, le ponavadi se tako zdi/občuti.
Toda na tem mestu nastopi zares zapleteno vprašanje, ki nas vodi nazaj
k utemeljitvi, in sicer: ‘Zakaj mislite, da je padec blizu nevarnega mesta slab
zgolj zato, ker je blizu nevarnega mesta?’ In tam, kjer bi Toulmin lahko v
svojem primeru ponudil trdno, neizpodbitno dejstvo (Utelešeno je v slede-
či zakonodaji: …), je vse, kar lahko rečemo mi, le nekaj takega kot:
(2, 6f) Očitno naš razum predeluje dane podatke na način, da se nam tako zdi/da tako ob-
čutimo.
Kaj je ta »tako« in iz česa natanko so sestavljeni ti procesi, pravzaprav
ne vemo. Omejuje nas argumentacija, ki jo slišimo, in ne argumentacija,
kot se (domnevno) odvija v naših glavah. In argumentacija, ki jo slišimo, se
zdi skalarna, v našem primeru še celo več kot to: soočeni smo z enim in is-
tim argumentom (2b, 6b), ki dopušča dva (navidezno) nasprotujoča si skle-
pa (2a, 6a).
Naj vašo pozornost preusmerim še k drugemu zanimivemu problemu,
ki je povezan z razmerjem med argumenti in sklepi (verjetno pa tudi z raz-
merjem med argumentacijo in kognicijo). Če si natančneje ogledate naša
primera (3) in (4), boste opazili, da je mogoče zamenjati mesto(-i) argu-
menta in sklepa, ne da bi se pri tem bistveno spremenil pomen:
(3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak vola. (Argument) (3a) Zelo sem
lačen. (Sklep),
bi zlahka spremenili/parafrazirali kot:
