Page 52 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 52
Argumentacija v jeziku
de na državljanstvo ali potni list, kaj šele sorodstvene vezi (mimogrede: ta
zvrst glasbe je celo še bolj popularna v Avstriji in v nekaterih delih Nemči-
je). Ali, spet na Toulminov način:
(5a) Trditev (Sklep) Nisi dovolj Slovenec.
S čim lahko to utemeljite?
(5b) Dejstvo (Argument) Ne maraš slovenske narodno zabavne glasbe.
Kako ste prišli do tega?
(5c) Utemeljitev (Topos) Bolj ti je všeč slovenska narodno zabavna glasba, bolj si
Slovenec.
Skalarnosti običajno očitajo (očitki večinoma prihajajo od logikov in
jezikoslovcev), da topoi (ali utemeljitve) ne bi smeli biti oblikovani v ska-
larni obliki, temveč raje kavzalno (»Če P potem Q«). Toda takšna formu-
lacija ne bi utemeljila sklepa v vseh primerih: človek, s katerim sem se po-
govarjal, ni rekel, da nisem Slovenec (mož je vedel, da ne bi mogel utemelji-
ti takšne trditve), rekel je, da nisem dovolj Slovenec. V skladu z njegovo ar-
gumentacijo so ljudje, ki poslušajo govejo glasbo, le bolj Slovenci, kot tisti,
ki je ne poslušajo.
Tudi v našem drugem primeru utemeljitev »Če si lačen, moraš jesti«
ne bi zadovoljivo pojasnila situacije. Dotična oseba ni le rekla, da je lačna;
moški je rekel, da je zelo lačen, tako lačen, da mu zgolj piščanec ne bi za-
dostoval.
A kot smo že omenili, se Toulmin ni ustavil pri tem preprostem (celo
poenostavljenem) modelu v treh korakih, temveč je zasnoval veliko bolj
kompleksen model v šestih korakih. Izhajajoč iz njegovega preprostega mo-
dela, bi lahko domnevali, da je utemeljitev absolutno pravilo, ki ne dopušča
izjem. Toda takšno pravilo, ki običajno ostaja implicitno, seveda ne more
biti univerzalno, kar pomeni, da moramo v modelu narediti prostor za iz-
jeme (‘zavrnitev‘ v Toulminovi opredelitvi), da trditev lahko omilijo sred-
stva ‘kvalifikatorja‘ in da tudi sama utemeljitev utegne potrebovati kakšno
‘oporo‘.
In če tako razširjen model sedaj apliciramo na naše skalarne primere,
lahko takoj opazimo sledeče: kljub temu da je lahko povsem jasno, kaj nam
govori jezik, je veliko manj jasno, kaj se v istem trenutku dogaja v mislih.
Spet si oglejmo naš prvi primer:
de na državljanstvo ali potni list, kaj šele sorodstvene vezi (mimogrede: ta
zvrst glasbe je celo še bolj popularna v Avstriji in v nekaterih delih Nemči-
je). Ali, spet na Toulminov način:
(5a) Trditev (Sklep) Nisi dovolj Slovenec.
S čim lahko to utemeljite?
(5b) Dejstvo (Argument) Ne maraš slovenske narodno zabavne glasbe.
Kako ste prišli do tega?
(5c) Utemeljitev (Topos) Bolj ti je všeč slovenska narodno zabavna glasba, bolj si
Slovenec.
Skalarnosti običajno očitajo (očitki večinoma prihajajo od logikov in
jezikoslovcev), da topoi (ali utemeljitve) ne bi smeli biti oblikovani v ska-
larni obliki, temveč raje kavzalno (»Če P potem Q«). Toda takšna formu-
lacija ne bi utemeljila sklepa v vseh primerih: človek, s katerim sem se po-
govarjal, ni rekel, da nisem Slovenec (mož je vedel, da ne bi mogel utemelji-
ti takšne trditve), rekel je, da nisem dovolj Slovenec. V skladu z njegovo ar-
gumentacijo so ljudje, ki poslušajo govejo glasbo, le bolj Slovenci, kot tisti,
ki je ne poslušajo.
Tudi v našem drugem primeru utemeljitev »Če si lačen, moraš jesti«
ne bi zadovoljivo pojasnila situacije. Dotična oseba ni le rekla, da je lačna;
moški je rekel, da je zelo lačen, tako lačen, da mu zgolj piščanec ne bi za-
dostoval.
A kot smo že omenili, se Toulmin ni ustavil pri tem preprostem (celo
poenostavljenem) modelu v treh korakih, temveč je zasnoval veliko bolj
kompleksen model v šestih korakih. Izhajajoč iz njegovega preprostega mo-
dela, bi lahko domnevali, da je utemeljitev absolutno pravilo, ki ne dopušča
izjem. Toda takšno pravilo, ki običajno ostaja implicitno, seveda ne more
biti univerzalno, kar pomeni, da moramo v modelu narediti prostor za iz-
jeme (‘zavrnitev‘ v Toulminovi opredelitvi), da trditev lahko omilijo sred-
stva ‘kvalifikatorja‘ in da tudi sama utemeljitev utegne potrebovati kakšno
‘oporo‘.
In če tako razširjen model sedaj apliciramo na naše skalarne primere,
lahko takoj opazimo sledeče: kljub temu da je lahko povsem jasno, kaj nam
govori jezik, je veliko manj jasno, kaj se v istem trenutku dogaja v mislih.
Spet si oglejmo naš prvi primer:
