Page 55 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 55
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
(3a) Zelo sem lačen. (Argument) (3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak
vola. (Sklep).
Ali:
(4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več. (Argument) (4a) Sem (več kot) sit!
(Sklep),
bi prav lahko parafrazirali kot:
(4a) Sem (več kot) sit! (Argument) (4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več.
(Sklep).
Edina razlika med obema verzijama je v tem, da bi sklep »izvirne« ver-
zije lahko vzeli/razumeli kot implikaturo (t. j. implicitno, neizgovorjeno) –
s tem bi »izvirna« verzija postala entimem z manjkajočo večjo premiso in
z manjkajočim sklepom – medtem ko sklepa obrnjene verzije (verjetno) ne
bi mogli razumeti kot implikaturo (ker vsebuje takšne posebne elemente,
kot so »piščanec«, »vol« in »piškot«, (verjetno) ni dovolj splošna ). Toda
vse ostalo, skupaj z utemeljitvijo, bi lahko ostalo nespremenjeno.
Če že govorimo o entimemih, večjih in manjših premisah, sklepih in
utemeljitvah, je morda to primerno mesto, da si jih nekoliko podrobne-
je ogledamo. In k njim bomo prišli, spet po ovinku, s pomočjo teorije Os-
walda Ducrota o argumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), ki uporablja
vse zgoraj omenjene koncepte, a v drugačni razporeditvi in z drugimi kon-
ceptualizacijami.
V prejšnjem poglavju smo že pojasnili izhodiščno tezo TAJ.7 Če nekoli-
ko povzamemo, bi lahko rekli, da je izhodiščna teza Ducrotove teorije o ar-
gumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), da so posamezne argumentativne
prvine vsebovane v jeziku kot sistemu. To pomeni, da jezik kot abstraktna,
splošna struktura (kakor ga opredeljuje de Saussure), že sam po sebi pose-
duje ali vsebuje nek argumentativni potencial, neko argumentativno moč
in določene argumentativne usmeritve – ne le jezik v dejanju, njegova raba
v diskurzu in kot diskurz. Denimo, obstajajo določene jezikovne struktu-
re, ki diskurzu (restriktivno) nalagajo določeno argumentativno usmeri-
tev, z drugimi besedami, jezik kot abstrakten sistem (vsaj delno) nadzoruje
to, kar lahko pove diskurz, in določa njegove meje. Do podobnih zaključ-
kov, čeprav po drugačni poti in le posredno v zvezi z argumentacijo, prihaja
tudi Janja Žmavc v analizi pomenskega polja samostalnika animus pri Te-
renciju. Avtorica z analizo jezikovnih struktur pri latinskem komediogra-
7 Prim. poglavje Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
(3a) Zelo sem lačen. (Argument) (3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak
vola. (Sklep).
Ali:
(4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več. (Argument) (4a) Sem (več kot) sit!
(Sklep),
bi prav lahko parafrazirali kot:
(4a) Sem (več kot) sit! (Argument) (4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več.
(Sklep).
Edina razlika med obema verzijama je v tem, da bi sklep »izvirne« ver-
zije lahko vzeli/razumeli kot implikaturo (t. j. implicitno, neizgovorjeno) –
s tem bi »izvirna« verzija postala entimem z manjkajočo večjo premiso in
z manjkajočim sklepom – medtem ko sklepa obrnjene verzije (verjetno) ne
bi mogli razumeti kot implikaturo (ker vsebuje takšne posebne elemente,
kot so »piščanec«, »vol« in »piškot«, (verjetno) ni dovolj splošna ). Toda
vse ostalo, skupaj z utemeljitvijo, bi lahko ostalo nespremenjeno.
Če že govorimo o entimemih, večjih in manjših premisah, sklepih in
utemeljitvah, je morda to primerno mesto, da si jih nekoliko podrobne-
je ogledamo. In k njim bomo prišli, spet po ovinku, s pomočjo teorije Os-
walda Ducrota o argumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), ki uporablja
vse zgoraj omenjene koncepte, a v drugačni razporeditvi in z drugimi kon-
ceptualizacijami.
V prejšnjem poglavju smo že pojasnili izhodiščno tezo TAJ.7 Če nekoli-
ko povzamemo, bi lahko rekli, da je izhodiščna teza Ducrotove teorije o ar-
gumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), da so posamezne argumentativne
prvine vsebovane v jeziku kot sistemu. To pomeni, da jezik kot abstraktna,
splošna struktura (kakor ga opredeljuje de Saussure), že sam po sebi pose-
duje ali vsebuje nek argumentativni potencial, neko argumentativno moč
in določene argumentativne usmeritve – ne le jezik v dejanju, njegova raba
v diskurzu in kot diskurz. Denimo, obstajajo določene jezikovne struktu-
re, ki diskurzu (restriktivno) nalagajo določeno argumentativno usmeri-
tev, z drugimi besedami, jezik kot abstrakten sistem (vsaj delno) nadzoruje
to, kar lahko pove diskurz, in določa njegove meje. Do podobnih zaključ-
kov, čeprav po drugačni poti in le posredno v zvezi z argumentacijo, prihaja
tudi Janja Žmavc v analizi pomenskega polja samostalnika animus pri Te-
renciju. Avtorica z analizo jezikovnih struktur pri latinskem komediogra-
7 Prim. poglavje Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
