Page 53 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 53
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
utemeljen z:
(2c) Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, hujši je padec.
Toulminov razširjen model dvomi o tej utemeljitvi in ji zastavlja nepri-
jetno vprašanje: Ali je tako v vseh primerih? Ali je res? Težko rečemo. Od-
visno je od tega, kako predelujemo (t. j. naš razum) informacije. In kaj je ti-
sto, kar v vsakem posameznem primeru velja kot informacija. Ali, če smo še
bolj eksaktni: kaj je tisto, kar velja kot ključna informacija za interpreta. Ne
bom razglabljal o tem hipotetično mogočem podatku, do katerega nimam
prav nobenega dostopa; a kljub temu bi rad nakazal možni caveat. Pred-
postavimo, da materin (besedni) odziv ne bi bil (2), ampak, recimo, (6a).
(6a) Hvala bogu! Vse je v redu z njim!
Ali to pomeni, da njen argument ne bi bil skalaren? Ni nujno. Prav mo-
goče je, celo zelo verjetno, da je izrekla (6a) zgolj zato, ker je videla tisto ve-
liko luknjo, oddaljeno le nekaj centimetrov na levo in ker je spoznala (če-
prav tega ni eksplicitno ubesedila), da bi padec nekaj centimetrov bolj levo
bil lahko usoden. Celotno argumentacijo bi zato lahko brali kot:
(6a) Trditev (Sklep) Hvala bogu! Vse je v redu z njim!
S čim lahko to utemeljite?
(6b) Dejstvo (Argument) Če bi padel le nekaj centimetrov bolj na levo, bi to lah-
ko bilo usodno.
Kako ste prišli do tega?
(6c) Utemeljitev (Topos) Bliže ko kdo pade nevarnemu mestu, slabše je.
Namesto da bi skušala izpeljati »negativni« sklep kot v (2a) (Otrok je
nevarno padel.), je mati argumentirala za »pozitivni« sklep (Vse je v redu
z njim!), ki pravzaprav implicira negativni sklep in ima smisel le, če si pred-
stavljamo, za kako nevaren padec bi lahko šlo, ko bi otrok padel le nekaj
centimetrov bolj na levo. Predelovanje informacij je bilo tako morda dru-
gačno, a ubeseditev argumenta(cije) ostaja skalarna.
Če se, upoštevajoč to misel, spet vrnemo k Toulminovemu modelu, se
lahko vprašamo sledeče: če utemeljitev, kot smo jo formulirali v (2c) ‘Bliže
ko nekdo pade nevarnemu mestu, slabše je‘, ostaja enaka tudi v (6c), kako
bi lahko oblikovali zavrnitev (‘Ali to velja za vse primere?‘)? Zelo težko (ali
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
utemeljen z:
(2c) Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, hujši je padec.
Toulminov razširjen model dvomi o tej utemeljitvi in ji zastavlja nepri-
jetno vprašanje: Ali je tako v vseh primerih? Ali je res? Težko rečemo. Od-
visno je od tega, kako predelujemo (t. j. naš razum) informacije. In kaj je ti-
sto, kar v vsakem posameznem primeru velja kot informacija. Ali, če smo še
bolj eksaktni: kaj je tisto, kar velja kot ključna informacija za interpreta. Ne
bom razglabljal o tem hipotetično mogočem podatku, do katerega nimam
prav nobenega dostopa; a kljub temu bi rad nakazal možni caveat. Pred-
postavimo, da materin (besedni) odziv ne bi bil (2), ampak, recimo, (6a).
(6a) Hvala bogu! Vse je v redu z njim!
Ali to pomeni, da njen argument ne bi bil skalaren? Ni nujno. Prav mo-
goče je, celo zelo verjetno, da je izrekla (6a) zgolj zato, ker je videla tisto ve-
liko luknjo, oddaljeno le nekaj centimetrov na levo in ker je spoznala (če-
prav tega ni eksplicitno ubesedila), da bi padec nekaj centimetrov bolj levo
bil lahko usoden. Celotno argumentacijo bi zato lahko brali kot:
(6a) Trditev (Sklep) Hvala bogu! Vse je v redu z njim!
S čim lahko to utemeljite?
(6b) Dejstvo (Argument) Če bi padel le nekaj centimetrov bolj na levo, bi to lah-
ko bilo usodno.
Kako ste prišli do tega?
(6c) Utemeljitev (Topos) Bliže ko kdo pade nevarnemu mestu, slabše je.
Namesto da bi skušala izpeljati »negativni« sklep kot v (2a) (Otrok je
nevarno padel.), je mati argumentirala za »pozitivni« sklep (Vse je v redu
z njim!), ki pravzaprav implicira negativni sklep in ima smisel le, če si pred-
stavljamo, za kako nevaren padec bi lahko šlo, ko bi otrok padel le nekaj
centimetrov bolj na levo. Predelovanje informacij je bilo tako morda dru-
gačno, a ubeseditev argumenta(cije) ostaja skalarna.
Če se, upoštevajoč to misel, spet vrnemo k Toulminovemu modelu, se
lahko vprašamo sledeče: če utemeljitev, kot smo jo formulirali v (2c) ‘Bliže
ko nekdo pade nevarnemu mestu, slabše je‘, ostaja enaka tudi v (6c), kako
bi lahko oblikovali zavrnitev (‘Ali to velja za vse primere?‘)? Zelo težko (ali
