Page 49 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 49
Topoi: črna skrinjica argumenatcije
»Vračamo se k isti situaciji. Torej, policija je pravkar dobila informacijo, da je
bil jezikoslovec ob pol petih v svojem hotelu. Tedaj je do policistov nenadoma
prišlo še več informacij, po katerih jezikoslovec pravzaprav ni bil v svojem ho-
telu, temveč še veliko dlje od kraja umora, recimo, da je obiskal grad izven me-
sta, na podeželju. S tem, ko je rekel, »Ob pol petih je bil v svojem hotelu«, bi
policist lahko k temu, kar je pravkar rekel, kot popravek dodal, »Pravzaprav je
celo obiskal grad«. Mislim, da bi policist res utegnil uporabiti ‘celo‘, zato da bi
popravil prvi del informacije. Spomnite se sedaj mojega opisa ‘celo‘. Trdim, da
‘celo‘ povezuje dva argumenta, ki prehajata k skupnemu sklepu, pri čemer je
drugi argument predstavljen kot močnejši od prvega. Tako je ‘Bil je na gradu‘
močnejši argument za sklep (‘Ni kriv‘) kot ‘Bil je v hotelu‘. Zakaj je močnejši?
Če je močnejši argument, je to zato, ker se topos, ki ga je uporabljal policist, ni
glasil, Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti, temveč raje, Dlje ko
je oseba oddaljena od nekega kraja, manj možnosti obstaja, da bi tam kaj storila. S tem,
ko je bil jezikoslovec v stvarnem času na gradu, je bilo tako še manj možnosti,
da bi storil umor, kot če bi bil v hotelu /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«6
To je ena od Ducrotovih tez, ki je še vedno tarča nenehnih poskusov, da
bi jo ovrgli. In to celo bolj kot njegova in Anscombrova teorija o polifoniji v
jeziku kot sistemu, ki je končno dobila nekaj veljave (čeprav več med jeziko-
slovci kot med teoretiki argumentacije). Običajni očitek njegovi predstavi-
tveni tezi o skalarnosti v govoru in na katerega sem moral tudi sam večkrat
odgovoriti, je: »To je povsem umetno. Človeški razum nikakor ne sklepa
na tak način.« (Proti)-argumentov nasprotniki sicer niso predstavili.
Toda, ali to drži? Je res, da človeški razum ne sklepa na tak način?
Oglejmo si nekaj vsakdanjih primerov – tokrat resničnih in ne izmišljenih
kot je Ducrotov primer.
I
Pred nekaj leti smo z družino počitnice preživeli na otoku Visu, ki je
zelo lep in odmaknjen otok v Jadranskem morju. Nekega dne je mojemu
sinu, ki je bil takrat star štiri leta, spodrsnilo na skali, udaril se je, a ni bilo
nič hujšega. Toda moja žena je pripomnila:
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
Vse, kar je rekla, je bilo povsem hipotetično: sin ni padel nekaj centimet-
rov bolj levo (kjer je bila v resnici precej nevarna luknja) in sploh ni bilo
usodno; toda zanimivo je, da je bil argument moje žene o resnosti sinove-
6 O. Ducrot, n. d., 160.
»Vračamo se k isti situaciji. Torej, policija je pravkar dobila informacijo, da je
bil jezikoslovec ob pol petih v svojem hotelu. Tedaj je do policistov nenadoma
prišlo še več informacij, po katerih jezikoslovec pravzaprav ni bil v svojem ho-
telu, temveč še veliko dlje od kraja umora, recimo, da je obiskal grad izven me-
sta, na podeželju. S tem, ko je rekel, »Ob pol petih je bil v svojem hotelu«, bi
policist lahko k temu, kar je pravkar rekel, kot popravek dodal, »Pravzaprav je
celo obiskal grad«. Mislim, da bi policist res utegnil uporabiti ‘celo‘, zato da bi
popravil prvi del informacije. Spomnite se sedaj mojega opisa ‘celo‘. Trdim, da
‘celo‘ povezuje dva argumenta, ki prehajata k skupnemu sklepu, pri čemer je
drugi argument predstavljen kot močnejši od prvega. Tako je ‘Bil je na gradu‘
močnejši argument za sklep (‘Ni kriv‘) kot ‘Bil je v hotelu‘. Zakaj je močnejši?
Če je močnejši argument, je to zato, ker se topos, ki ga je uporabljal policist, ni
glasil, Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti, temveč raje, Dlje ko
je oseba oddaljena od nekega kraja, manj možnosti obstaja, da bi tam kaj storila. S tem,
ko je bil jezikoslovec v stvarnem času na gradu, je bilo tako še manj možnosti,
da bi storil umor, kot če bi bil v hotelu /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«6
To je ena od Ducrotovih tez, ki je še vedno tarča nenehnih poskusov, da
bi jo ovrgli. In to celo bolj kot njegova in Anscombrova teorija o polifoniji v
jeziku kot sistemu, ki je končno dobila nekaj veljave (čeprav več med jeziko-
slovci kot med teoretiki argumentacije). Običajni očitek njegovi predstavi-
tveni tezi o skalarnosti v govoru in na katerega sem moral tudi sam večkrat
odgovoriti, je: »To je povsem umetno. Človeški razum nikakor ne sklepa
na tak način.« (Proti)-argumentov nasprotniki sicer niso predstavili.
Toda, ali to drži? Je res, da človeški razum ne sklepa na tak način?
Oglejmo si nekaj vsakdanjih primerov – tokrat resničnih in ne izmišljenih
kot je Ducrotov primer.
I
Pred nekaj leti smo z družino počitnice preživeli na otoku Visu, ki je
zelo lep in odmaknjen otok v Jadranskem morju. Nekega dne je mojemu
sinu, ki je bil takrat star štiri leta, spodrsnilo na skali, udaril se je, a ni bilo
nič hujšega. Toda moja žena je pripomnila:
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
Vse, kar je rekla, je bilo povsem hipotetično: sin ni padel nekaj centimet-
rov bolj levo (kjer je bila v resnici precej nevarna luknja) in sploh ni bilo
usodno; toda zanimivo je, da je bil argument moje žene o resnosti sinove-
6 O. Ducrot, n. d., 160.
