Page 48 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 48
Argumentacija v jeziku
»Predpostavimo, da je bil nekdo umorjen, recimo, tukaj ob pol petih in da so
ga zabodli do smrti (to je zelo pomembna podrobnost za moj prikaz). Krivca
iščejo in policija sumi nekega francoskega jezikoslovca, ki je trenutno v Ljub-
ljani: ta jezikoslovec je imel razloge za to, da je zameril svoji žrtvi, ki je bila
sploh zelo nastrojena proti teoriji argumentacije in še posebej proti skalarno-
sti; še več, rano bi prav lahko povzročilo bodalo, ki ga ima jezikoslovec običaj-
no med svojo prtljago. V tem trenutku preiskave je do policije prišla nova in-
formacija: da je bil francoski jezikoslovec ob pol petih, v času zločina, v svojem
hotelu in očitno ni mogel tukaj nikogar zabosti. Razglašen je bil za nedolžne-
ga na osnovi sledečega argumenta: ‘On ne more biti, saj je bil ob pol petih v
svojem hotelu.‘ Zdi se, da tak primer kaže na to, da principi, na katerih temelji-
jo argumenti, niso nujno skalarni. V tem primeru argument temelji na princi-
pu, po katerem Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti, in zdi se,
da pri tem principu ni nič skalarnega /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«3
To je prvi del Ducrotovega argumenta, ki mu običajno ne ugovarjajo.
Verjetno zato, ker Ducrot na nek način preoblikuje ali restrukturira argu-
mentativni model Stephena Toulmina,4 kjer prehod od argumenta (dejstva
v Toulminovi terminologiji) do sklepa (trditve v Toulminovi terminologi-
ji) temelji na toposu (utemeljitvi v Toulminovi terminologiji). Toulminov
osnovni model (v treh korakih) je takšen:
(1) Dejstvo → Trditev
|
Utemeljitev
Da bomo pravični do zgodovine retorike in argumentacije, moramo
dodati, da je Toulmin v resnici le rekonstruiral Aristotelov in Kvintilijanov
model teorije o entimemu, kjer ena od premis (običajno večja, a ne nujno)
– ki ostaja implicitna ali eksplicitno neizrečena, saj jo domnevno delita go-
voreči in ogovorjeni – utemeljuje prehod od druge premise k sklepu. In če
smo povsem pošteni do Toulminovega modela argumentacije, moramo do-
dati, da je njegov »sestavljeni vzorec« ali »sestavljeni načrt« argumenta5
– v šestih korakih – konceptualno zelo soroden izpopolnjenemu epihejre-
mu, razvitemu in utemeljenemu entimemu, ki naj bi ga vpeljal Aristotelov
učenec Teofrast. A temu se bomo podrobneje posvetili nekoliko kasneje.
Nadaljujmo sedaj z Ducrotom. Njegova teza o (topični) skalarnosti je v
resnici veliko bolj radikalna in avtor svojo zgodbo nadaljuje takole:
3 O. Ducrot, n. d., 158–160.
4 S. Toulmin, The Uses of Argument, Cambridge 1958/1995, 94–107.
5 S. Toulmin, n. d., 101–104.
»Predpostavimo, da je bil nekdo umorjen, recimo, tukaj ob pol petih in da so
ga zabodli do smrti (to je zelo pomembna podrobnost za moj prikaz). Krivca
iščejo in policija sumi nekega francoskega jezikoslovca, ki je trenutno v Ljub-
ljani: ta jezikoslovec je imel razloge za to, da je zameril svoji žrtvi, ki je bila
sploh zelo nastrojena proti teoriji argumentacije in še posebej proti skalarno-
sti; še več, rano bi prav lahko povzročilo bodalo, ki ga ima jezikoslovec običaj-
no med svojo prtljago. V tem trenutku preiskave je do policije prišla nova in-
formacija: da je bil francoski jezikoslovec ob pol petih, v času zločina, v svojem
hotelu in očitno ni mogel tukaj nikogar zabosti. Razglašen je bil za nedolžne-
ga na osnovi sledečega argumenta: ‘On ne more biti, saj je bil ob pol petih v
svojem hotelu.‘ Zdi se, da tak primer kaže na to, da principi, na katerih temelji-
jo argumenti, niso nujno skalarni. V tem primeru argument temelji na princi-
pu, po katerem Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti, in zdi se,
da pri tem principu ni nič skalarnega /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«3
To je prvi del Ducrotovega argumenta, ki mu običajno ne ugovarjajo.
Verjetno zato, ker Ducrot na nek način preoblikuje ali restrukturira argu-
mentativni model Stephena Toulmina,4 kjer prehod od argumenta (dejstva
v Toulminovi terminologiji) do sklepa (trditve v Toulminovi terminologi-
ji) temelji na toposu (utemeljitvi v Toulminovi terminologiji). Toulminov
osnovni model (v treh korakih) je takšen:
(1) Dejstvo → Trditev
|
Utemeljitev
Da bomo pravični do zgodovine retorike in argumentacije, moramo
dodati, da je Toulmin v resnici le rekonstruiral Aristotelov in Kvintilijanov
model teorije o entimemu, kjer ena od premis (običajno večja, a ne nujno)
– ki ostaja implicitna ali eksplicitno neizrečena, saj jo domnevno delita go-
voreči in ogovorjeni – utemeljuje prehod od druge premise k sklepu. In če
smo povsem pošteni do Toulminovega modela argumentacije, moramo do-
dati, da je njegov »sestavljeni vzorec« ali »sestavljeni načrt« argumenta5
– v šestih korakih – konceptualno zelo soroden izpopolnjenemu epihejre-
mu, razvitemu in utemeljenemu entimemu, ki naj bi ga vpeljal Aristotelov
učenec Teofrast. A temu se bomo podrobneje posvetili nekoliko kasneje.
Nadaljujmo sedaj z Ducrotom. Njegova teza o (topični) skalarnosti je v
resnici veliko bolj radikalna in avtor svojo zgodbo nadaljuje takole:
3 O. Ducrot, n. d., 158–160.
4 S. Toulmin, The Uses of Argument, Cambridge 1958/1995, 94–107.
5 S. Toulmin, n. d., 101–104.
