Page 40 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 40
Argumentacija v jeziku
rici, dve izreki, dva sloga, dva jezika, dva semantična in aksiološka sistema
verovanj.«9
Bakhtinov študij polifonije se je naslanjal predvsem na romane, Ducrot
pa je ta fenomen posplošil kar na jezik kot sistem. Kako je torej polifoni-
jo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika poimenuje z govor-
cem, zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združu-
je več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, katerega aktivnost ima za posledico nastanek izja-
ve; avtor opravi vso nujno intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to na prvi pogled očitno, pa lahko postane v ne-
katerih primerih dvoumno.
Predstavljajte si na primer sebe v vlogi učenca (primer sem si izposodil
od Ducrota). Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete, če se ga želite ude-
ležiti, pisno privoljenje svojih staršev. Razrednik vam razdeli obrazce, ki jih
morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih piše nekaj takega kot:
»Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se udeleži športnega dneva,« na dnu
pa se nahaja črta, pod katero piše »podpis«. Obrazec prinesete domov, vaš
oče ali mama pa se morata podpisati na črto, nad besedo »podpis«. Kdo je
tu avtor besedila »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem …«? Vaša mama ozi-
roma oče, ki sta se pod izjavo podpisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil?
Tajnica, ki je obrazec natipkala? Ravnatelj, ki ji je izjavo naročil natipkati?
Šolsko ministrstvo? Težko je reči. Prav zato moramo ločevati tudi med go-
vorcem in izjavljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovornega izja-
va sama (je vpisan vanjo), oziroma je odgovoren za dejanje izjavljanja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled nimamo
težav – izjava vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m), ki kot govorca
izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izjavo. Kaj pa se zgodi, če
izjava ne vsebuje tako transparentnih jezikovnih sredstev? Ali naj bo govorec
res odgovoren za vse, kar je rečeno v izjavi? Moramo res vse, kar je izrečeno
(ali nakazano) v izjavi, nujno obravnavati kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej potrebno vpeljati izjavljalce. Po Ducrotu ima nam-
reč vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo natančnejši in manj zava-
jajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar, povedano z drugimi beseda-
mi, pomeni, da je lahko v posamezni izjavi zastopanih več različnih stališč.
9 M. Bakhtin, n. d., 304.
rici, dve izreki, dva sloga, dva jezika, dva semantična in aksiološka sistema
verovanj.«9
Bakhtinov študij polifonije se je naslanjal predvsem na romane, Ducrot
pa je ta fenomen posplošil kar na jezik kot sistem. Kako je torej polifoni-
jo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika poimenuje z govor-
cem, zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združu-
je več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, katerega aktivnost ima za posledico nastanek izja-
ve; avtor opravi vso nujno intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to na prvi pogled očitno, pa lahko postane v ne-
katerih primerih dvoumno.
Predstavljajte si na primer sebe v vlogi učenca (primer sem si izposodil
od Ducrota). Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete, če se ga želite ude-
ležiti, pisno privoljenje svojih staršev. Razrednik vam razdeli obrazce, ki jih
morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih piše nekaj takega kot:
»Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se udeleži športnega dneva,« na dnu
pa se nahaja črta, pod katero piše »podpis«. Obrazec prinesete domov, vaš
oče ali mama pa se morata podpisati na črto, nad besedo »podpis«. Kdo je
tu avtor besedila »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem …«? Vaša mama ozi-
roma oče, ki sta se pod izjavo podpisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil?
Tajnica, ki je obrazec natipkala? Ravnatelj, ki ji je izjavo naročil natipkati?
Šolsko ministrstvo? Težko je reči. Prav zato moramo ločevati tudi med go-
vorcem in izjavljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovornega izja-
va sama (je vpisan vanjo), oziroma je odgovoren za dejanje izjavljanja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled nimamo
težav – izjava vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m), ki kot govorca
izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izjavo. Kaj pa se zgodi, če
izjava ne vsebuje tako transparentnih jezikovnih sredstev? Ali naj bo govorec
res odgovoren za vse, kar je rečeno v izjavi? Moramo res vse, kar je izrečeno
(ali nakazano) v izjavi, nujno obravnavati kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej potrebno vpeljati izjavljalce. Po Ducrotu ima nam-
reč vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo natančnejši in manj zava-
jajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar, povedano z drugimi beseda-
mi, pomeni, da je lahko v posamezni izjavi zastopanih več različnih stališč.
9 M. Bakhtin, n. d., 304.
