Page 42 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 42
Argumentacija v jeziku
kel (15). Zato lahko spet, in to povsem upravičeno, ugovarjate, da je izja-
va vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na vprašanje,
na primer:
(16) Prideš?
Recimo, da zdaj imamo neki osnovni in neposreden kontekst. Kljub
temu pa se mi dialoške povezave, kot je, na primer:
(17) A: Prideš?
B: Obljubim, da bom prišel.
zdijo zelo nenavadne za vsakodnevni pogovor. Kakor da nekaj ne zveni
prav: ali nekaj manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj želim povedati?
Najbolj običajen, vsakdanji, odgovor na vprašanje (16) bi se verjetno
glasil – pod pogojem, seveda, da ostane pritrdilen – ali:
(18) Da.
ali
(19) Pridem.
le težko pa (15‘). Če na vprašanje (16) odgovorimo s (15‘), naš odgovor vse-
buje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opozarja, da
nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani, dialoški navezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubim, da bom prišel.
V prvem dialogu oseba B osebi A odgovori z jedrnatim, neposrednim
odgovorom, v katerem potrdi svoj prihod. V drugem dialogu pa oseba B ne
odgovori neposredno, ampak svoj prihod obljubi – s performativnim deja-
njem obljube se (svečano) obveže, da bo prišla. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo odgovor osebe B v drugem dialogu, vidimo, da
sploh ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A! Oseba A od
nje ni zahtevala obljube, da bo zares prišla, ampak jo je le vprašala, ali pri-
de ali ne. Tako postane očitno, da oseba B v drugem dialogu ni odgovori-
la na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A, ampak na vprašanje (ali del po-
prejšnjega pogovora), ki v danem dialogu sicer ni prisotno, lahko pa nanj
sklepamo zaradi rabe performativnega prefiksa.
kel (15). Zato lahko spet, in to povsem upravičeno, ugovarjate, da je izja-
va vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na vprašanje,
na primer:
(16) Prideš?
Recimo, da zdaj imamo neki osnovni in neposreden kontekst. Kljub
temu pa se mi dialoške povezave, kot je, na primer:
(17) A: Prideš?
B: Obljubim, da bom prišel.
zdijo zelo nenavadne za vsakodnevni pogovor. Kakor da nekaj ne zveni
prav: ali nekaj manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj želim povedati?
Najbolj običajen, vsakdanji, odgovor na vprašanje (16) bi se verjetno
glasil – pod pogojem, seveda, da ostane pritrdilen – ali:
(18) Da.
ali
(19) Pridem.
le težko pa (15‘). Če na vprašanje (16) odgovorimo s (15‘), naš odgovor vse-
buje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opozarja, da
nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani, dialoški navezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubim, da bom prišel.
V prvem dialogu oseba B osebi A odgovori z jedrnatim, neposrednim
odgovorom, v katerem potrdi svoj prihod. V drugem dialogu pa oseba B ne
odgovori neposredno, ampak svoj prihod obljubi – s performativnim deja-
njem obljube se (svečano) obveže, da bo prišla. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo odgovor osebe B v drugem dialogu, vidimo, da
sploh ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A! Oseba A od
nje ni zahtevala obljube, da bo zares prišla, ampak jo je le vprašala, ali pri-
de ali ne. Tako postane očitno, da oseba B v drugem dialogu ni odgovori-
la na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A, ampak na vprašanje (ali del po-
prejšnjega pogovora), ki v danem dialogu sicer ni prisotno, lahko pa nanj
sklepamo zaradi rabe performativnega prefiksa.
