Page 44 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 44
Argumentacija v jeziku
– I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleherno ar-
gumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stališča I2;
– I5, po drugi strani, meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka prednost,
še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna prednost je boljša
kot nič«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali ob-
staja zgornja meja za število izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v posamezni
izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (v principu): ne. Šte-
vilo izjavljalcev je lahko neomejeno. Sam menim, da moramo biti previdni,
in da števila izjavljalcev ne smemo povečevati čez mejo, ki jo (še) dopušča
analiza. V zgornjem primeru tako ne vidim pravega razloga za ločevanje
med I3 in I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga
ni mogoče utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova »toujours«
(v našem primeru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno od-
ločitev šibak (kar podpira stališče I3), vendar pa ni nobenega pokazatelja,
na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako šibak, da izgubi
sleherno argumentativno vrednost. Povedano drugače - če želimo polifono
analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo uporabno analitično
orodje), potem se moramo držati danih empiričnih podatkov, ne pa umi-
šljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se zdaj še enkrat na primer (12):
(12) Toplo je (argument), ampak sem utrujen (sklep).
s katerim smo odgovorili in zavrnili vabilo na sprehod.
Po Ducrotu imamo tu opraviti z najmanj štirimi izjavljalci: I1 in I2 se
nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »Utrujen sem«. I1 z besedami:
»Toplo je«, opiše vreme. Ta »Toplo je« - ne pozabite, da je nekdo predla-
gal sprehod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, I1
pa to argumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos kot:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.13
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumentacijo
zaključi z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod«. Nasprotuje jima
13 Podrobnejšo predstavitev razmerja med polifonijo in topoi bo zainteresirani bralec (kakor
tudi zainteresirana bralka) našel v nadaljevanju kakor tudi v O. Ducrot, Slovenian lectures …,
Ljubljana 1996 in/ali v I. Ž. Žagar, From reported speech to polyphony, from Bakhtin to Ducrot,
v: M. Javornik (ur.), Bakhtin and the humanities. Proceedings of the International Conference,
October 19-21, 1995, Ljubljana 1997.
– I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleherno ar-
gumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stališča I2;
– I5, po drugi strani, meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka prednost,
še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna prednost je boljša
kot nič«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali ob-
staja zgornja meja za število izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v posamezni
izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (v principu): ne. Šte-
vilo izjavljalcev je lahko neomejeno. Sam menim, da moramo biti previdni,
in da števila izjavljalcev ne smemo povečevati čez mejo, ki jo (še) dopušča
analiza. V zgornjem primeru tako ne vidim pravega razloga za ločevanje
med I3 in I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga
ni mogoče utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova »toujours«
(v našem primeru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno od-
ločitev šibak (kar podpira stališče I3), vendar pa ni nobenega pokazatelja,
na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako šibak, da izgubi
sleherno argumentativno vrednost. Povedano drugače - če želimo polifono
analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo uporabno analitično
orodje), potem se moramo držati danih empiričnih podatkov, ne pa umi-
šljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se zdaj še enkrat na primer (12):
(12) Toplo je (argument), ampak sem utrujen (sklep).
s katerim smo odgovorili in zavrnili vabilo na sprehod.
Po Ducrotu imamo tu opraviti z najmanj štirimi izjavljalci: I1 in I2 se
nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »Utrujen sem«. I1 z besedami:
»Toplo je«, opiše vreme. Ta »Toplo je« - ne pozabite, da je nekdo predla-
gal sprehod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, I1
pa to argumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos kot:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.13
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumentacijo
zaključi z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod«. Nasprotuje jima
13 Podrobnejšo predstavitev razmerja med polifonijo in topoi bo zainteresirani bralec (kakor
tudi zainteresirana bralka) našel v nadaljevanju kakor tudi v O. Ducrot, Slovenian lectures …,
Ljubljana 1996 in/ali v I. Ž. Žagar, From reported speech to polyphony, from Bakhtin to Ducrot,
v: M. Javornik (ur.), Bakhtin and the humanities. Proceedings of the International Conference,
October 19-21, 1995, Ljubljana 1997.
