Page 35 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 35
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
katerem delu dneva (katerem času) v nadaljevanju govorimo. Podobno ve-
lja tudi za primer (1‘‘), le da nas ta navaja na sklep o »zgodnosti«. Dejan-
ski čas je, zaradi uporabe teh specifičnih jezikovnih sredstev, v obeh prime-
rih nepomemben.
To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumenta-
tivna usmeritev v poznost ali zgodnost na neki način že vpisana v obe leksi-
kalni enoti jezikovnega sistema. Naj pojasnim, kaj hočem reči, s pomočjo
še enega primera. Recimo, da smo soočeni z izjavo kot:
(2) Janez je delal.
Na kakšen sklep napeljuje ta izjava: pozitiven, (+)(»Uspelo mu bo.«)
ali negativen, (–)(»Ne bo mu uspelo.«)?4 Prepričan sem, da bi se vsakdo
odločil za pozitiven sklep, saj beseda »delo« implicira, da je v nekaj bil vlo-
žen določen trud; in če je v nekaj bil vložen določen trud, potem je verjet-
neje, da bo tisti, ki se je trudil, uspel kot pa ne.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo.«) postane splošno sprejemljiv
šele, če ga uvedemo s protivnim veznikom ampak. Na primer:
(2‘) Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argu-
mentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak – zdi samoumevno in pričakovano. V primeru,
da nam kdo reče:
(3) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
bi lahko po prvem delu (»Zelo sem zaposlen«) sklepali na: »Ponudbe ne
morem sprejeti.« Prav kakor bi v primeru:
(4) Pavel je inženir, ampak nič prida.
če bi izhajali le iz prvega dela argumentativnega niza (»Pavel je inženir«),
najverjetneje sklepali, da se inženir Pavel zna lotiti opravil, za katere je iz-
učen.
Vloga besede ampak v primeru (2‘) je prav opozoriti na drugačen raz-
voj dogodkov, kot ga ponavadi pričakujemo, če je (ne)kdo delal. Zdaj pa si
oglejmo tale dva primera:
4 Natančna ubeseditev je seveda stvar rekonstrukcije argumenta. Ali z drugimi besedami, niko-
li ni in tudi ne more biti »natančna«.
katerem delu dneva (katerem času) v nadaljevanju govorimo. Podobno ve-
lja tudi za primer (1‘‘), le da nas ta navaja na sklep o »zgodnosti«. Dejan-
ski čas je, zaradi uporabe teh specifičnih jezikovnih sredstev, v obeh prime-
rih nepomemben.
To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumenta-
tivna usmeritev v poznost ali zgodnost na neki način že vpisana v obe leksi-
kalni enoti jezikovnega sistema. Naj pojasnim, kaj hočem reči, s pomočjo
še enega primera. Recimo, da smo soočeni z izjavo kot:
(2) Janez je delal.
Na kakšen sklep napeljuje ta izjava: pozitiven, (+)(»Uspelo mu bo.«)
ali negativen, (–)(»Ne bo mu uspelo.«)?4 Prepričan sem, da bi se vsakdo
odločil za pozitiven sklep, saj beseda »delo« implicira, da je v nekaj bil vlo-
žen določen trud; in če je v nekaj bil vložen določen trud, potem je verjet-
neje, da bo tisti, ki se je trudil, uspel kot pa ne.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo.«) postane splošno sprejemljiv
šele, če ga uvedemo s protivnim veznikom ampak. Na primer:
(2‘) Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argu-
mentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak – zdi samoumevno in pričakovano. V primeru,
da nam kdo reče:
(3) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
bi lahko po prvem delu (»Zelo sem zaposlen«) sklepali na: »Ponudbe ne
morem sprejeti.« Prav kakor bi v primeru:
(4) Pavel je inženir, ampak nič prida.
če bi izhajali le iz prvega dela argumentativnega niza (»Pavel je inženir«),
najverjetneje sklepali, da se inženir Pavel zna lotiti opravil, za katere je iz-
učen.
Vloga besede ampak v primeru (2‘) je prav opozoriti na drugačen raz-
voj dogodkov, kot ga ponavadi pričakujemo, če je (ne)kdo delal. Zdaj pa si
oglejmo tale dva primera:
4 Natančna ubeseditev je seveda stvar rekonstrukcije argumenta. Ali z drugimi besedami, niko-
li ni in tudi ne more biti »natančna«.
