Page 43 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 43
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
Osnovna struktura drugega dialoga bi zato morala biti poliloška, ne le
dialoška. Nekako takole:
(17‘) A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Da.
C: To bi bilo pa prvovrstno presenečenje! Nikoli te ni!
B: Obljubim, da bom prišel.
Različnih stališč izjavljalcev seveda ne moremo prikazovati na način, ki
sem ga pravkar uporabil sam – kot pogovor, sestavljen iz »resničnih« iz-
jav, ki naj bi jih (ne)kdo dejansko izrekel. So le rekonstrukcija, rekonstruk-
cija konteksta. Prav tako ni mogoče stališčem različnih izjavljalcev prisodi-
ti ontološkega statusa, ki bi bil enakovreden izhodiščni izjavi, izjavi, s kate-
ro smo analizo začeli, saj so ta stališča le produkt analize in imajo zgolj teo-
retičen in hipotetičen status. Različna stališča izjavljalcev smemo predstavi-
ti le kot odnose, položaje in usmeritve, na ta način pa primer (17) lahko ana-
liziramo s pomočjo govorca in treh izjavljalcev:
– I1 predstavi dejstvo D (zabava jutri zvečer) in svojo izjavo formuli-
ra kot povabilo;
– I2 prepozna predstavitev I1 kot povabilo in ga sprejme;
– I3 podvomi v iskrenost I2 in njegov sprejem povabila prikaže kot
dvomljiv;
– I2‘ nasprotuje I3 in sprejem povabila dodatno podkrepi z obljubo pri-
hoda.
Ena Ducrotovih najslovitejših analiz je analiza pragmatične uporabe
francoskega prislova »toujours«.12 Recimo, da imamo opraviti s takim ar-
gumentativnim nizom:
(20) Allons au bistro. On y sera toujours au chaud.
»Pojdimo v bistro. Tam nam bo vsaj toplo«.
Po Ducrotu lahko razločimo najmanj pet izjavljalcev:
- I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objekta
O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost (toploto)
kot prednost objekta O;
– I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro«;
– I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
12 Prim. A. Cadiot, O. Ducrot, T.-B. Nguyen, A. Vicher, Sous un mot, une controverse: Les
emplois pragmatiques de 'Toujours', Modèles linguistiques VII (1985), 2, 105–124.
Osnovna struktura drugega dialoga bi zato morala biti poliloška, ne le
dialoška. Nekako takole:
(17‘) A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Da.
C: To bi bilo pa prvovrstno presenečenje! Nikoli te ni!
B: Obljubim, da bom prišel.
Različnih stališč izjavljalcev seveda ne moremo prikazovati na način, ki
sem ga pravkar uporabil sam – kot pogovor, sestavljen iz »resničnih« iz-
jav, ki naj bi jih (ne)kdo dejansko izrekel. So le rekonstrukcija, rekonstruk-
cija konteksta. Prav tako ni mogoče stališčem različnih izjavljalcev prisodi-
ti ontološkega statusa, ki bi bil enakovreden izhodiščni izjavi, izjavi, s kate-
ro smo analizo začeli, saj so ta stališča le produkt analize in imajo zgolj teo-
retičen in hipotetičen status. Različna stališča izjavljalcev smemo predstavi-
ti le kot odnose, položaje in usmeritve, na ta način pa primer (17) lahko ana-
liziramo s pomočjo govorca in treh izjavljalcev:
– I1 predstavi dejstvo D (zabava jutri zvečer) in svojo izjavo formuli-
ra kot povabilo;
– I2 prepozna predstavitev I1 kot povabilo in ga sprejme;
– I3 podvomi v iskrenost I2 in njegov sprejem povabila prikaže kot
dvomljiv;
– I2‘ nasprotuje I3 in sprejem povabila dodatno podkrepi z obljubo pri-
hoda.
Ena Ducrotovih najslovitejših analiz je analiza pragmatične uporabe
francoskega prislova »toujours«.12 Recimo, da imamo opraviti s takim ar-
gumentativnim nizom:
(20) Allons au bistro. On y sera toujours au chaud.
»Pojdimo v bistro. Tam nam bo vsaj toplo«.
Po Ducrotu lahko razločimo najmanj pet izjavljalcev:
- I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objekta
O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost (toploto)
kot prednost objekta O;
– I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro«;
– I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
12 Prim. A. Cadiot, O. Ducrot, T.-B. Nguyen, A. Vicher, Sous un mot, une controverse: Les
emplois pragmatiques de 'Toujours', Modèles linguistiques VII (1985), 2, 105–124.
