Page 37 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 37
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
(7) Janez je delal eno uro. Uspelo mu bo.
Ne bo mu uspelo.
Če pa smo soočeni z argumentativnim nizom kot:
(7‘) Janez je delal eno uro. Ampak mu ne bo uspelo.
nas uporaba veznika ampak takoj, ne glede na kontekst in empirična »dejst-
va«, opozori, da je v normalnem oziroma pričakovanem poteku dogodkov
(ena) ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protivni veznik
ampak nas tu opozori, da bodisi nimamo opraviti z normalnim potekom
dogodkov – da so se razmere spremenile – bodisi moramo upoštevati nov,
dodaten kriterij.
Delo pa lahko spremenimo še bolj. Če je bil (7) na neki način nevtra-
len primer, ki je omogočal dve nasprotni sklepanji, kaj lahko rečemo o pri-
merih (8) in (9)?
(8) Janez je delal samo eno uro.
(9) Janez je delal skoraj eno uro.
Spet govorimo o istem »dejstvu« – uri dela –, jezik pa s prislovoma
samo in skoraj to dejstvo predstavi kot (v primeru (8)) nezadostno za do-
sego uspeha:
(8) Janez je delal samo eno uro. Ne bo mu uspelo.
ali pa kot (v primeru (9)) zadostno za dosego uspeha:
(9) Janez je delal skoraj eno uro. Uspelo mu bo.
Rad bi še enkrat poudaril, da na naša sklepa v primerih (8) in (9) ne
vpliva kvantiteta (količina) dela, ampak jezik oziroma raba posebnih jezi-
kovnih sredstev. Janez je lahko delal štiri ali osem ur (kar bi ob »normal-
nem« poteku dogodkov morda utegnilo biti dovolj za delo, ki ga opravlja),
toda če bi argument formulirali s pomočjo prislova samo, ki uvaja dejan-
ski čas dela, bi bil sklep lahko le negativen (»Ne bo mu uspelo«) v vseh
primerih. Skoraj pa, nasprotno, usmeri zaključke v pozitivno smer, ne gle-
de na »dejstva«. Še več. »Skoraj X« pomeni, če gledamo iz informativne
perspektive (perspektive »dejstev«), »še ne X«, »malo manj kot X«; opi-
suje torej količino, ki je manjša od »samo X« (ki je pravzaprav preprosto
X). In vendar ta dejstveno manjša vrednost, »skoraj eno uro«, argumen-
tativno predstavlja več dela kot dejstveno višja vrednost, »samo eno uro«!
(7) Janez je delal eno uro. Uspelo mu bo.
Ne bo mu uspelo.
Če pa smo soočeni z argumentativnim nizom kot:
(7‘) Janez je delal eno uro. Ampak mu ne bo uspelo.
nas uporaba veznika ampak takoj, ne glede na kontekst in empirična »dejst-
va«, opozori, da je v normalnem oziroma pričakovanem poteku dogodkov
(ena) ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protivni veznik
ampak nas tu opozori, da bodisi nimamo opraviti z normalnim potekom
dogodkov – da so se razmere spremenile – bodisi moramo upoštevati nov,
dodaten kriterij.
Delo pa lahko spremenimo še bolj. Če je bil (7) na neki način nevtra-
len primer, ki je omogočal dve nasprotni sklepanji, kaj lahko rečemo o pri-
merih (8) in (9)?
(8) Janez je delal samo eno uro.
(9) Janez je delal skoraj eno uro.
Spet govorimo o istem »dejstvu« – uri dela –, jezik pa s prislovoma
samo in skoraj to dejstvo predstavi kot (v primeru (8)) nezadostno za do-
sego uspeha:
(8) Janez je delal samo eno uro. Ne bo mu uspelo.
ali pa kot (v primeru (9)) zadostno za dosego uspeha:
(9) Janez je delal skoraj eno uro. Uspelo mu bo.
Rad bi še enkrat poudaril, da na naša sklepa v primerih (8) in (9) ne
vpliva kvantiteta (količina) dela, ampak jezik oziroma raba posebnih jezi-
kovnih sredstev. Janez je lahko delal štiri ali osem ur (kar bi ob »normal-
nem« poteku dogodkov morda utegnilo biti dovolj za delo, ki ga opravlja),
toda če bi argument formulirali s pomočjo prislova samo, ki uvaja dejan-
ski čas dela, bi bil sklep lahko le negativen (»Ne bo mu uspelo«) v vseh
primerih. Skoraj pa, nasprotno, usmeri zaključke v pozitivno smer, ne gle-
de na »dejstva«. Še več. »Skoraj X« pomeni, če gledamo iz informativne
perspektive (perspektive »dejstev«), »še ne X«, »malo manj kot X«; opi-
suje torej količino, ki je manjša od »samo X« (ki je pravzaprav preprosto
X). In vendar ta dejstveno manjša vrednost, »skoraj eno uro«, argumen-
tativno predstavlja več dela kot dejstveno višja vrednost, »samo eno uro«!
