Page 41 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 41
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
Ducrotovo stališče je pravzaprav še bolj radikalno; trdi namreč, da lahko
vsako izjavo razčlenimo v najmanj dva izjavljalna položaja. Vzemimo pri-
mer negacije:
(14) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca oziroma izjavljalna položa-
ja:
– prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča, in
– drugega, (I2), ki zavrača njegovo trditev.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da postopamo
na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi izjavljal-
nimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (14), na primer, že samo dejst-
vo, da ograj, ki bi bile »ne-rdeče«, »ne-rumene« ali »ne-rjave«, sploh ni.
Seveda ograjo lahko opišemo kot »ne-rdečo«, »ne-rumeno« ali »ne-rja-
vo«, vendar nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne
barve ograja v resnici je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (četu-
di implicitno) ugovarja nekemu (četudi neizrečenemu) mnenju, ki trdi na-
sprotno – da namreč »X je …« (kar seveda ne pomeni, da trdilne izjave
ne morejo biti polifone; če nekdo pravi: »Ta ograja je rdeča,« lahko s tem
zatrjuje nekaj, kar je nekdo drug zanikal).
Ti argumenti morda zvenijo preveč ontološko, zato se bom raje oprl
na primer iz filozofije jezika.10 Pred leti11 sem skušal analizirati eksplicitne
performative s pomočjo polifone analize. Zdelo se mi je, da so izjave kot:
(15) Obljubim.
zelo nenavadne. Če se vam zdi primer sporen, ker da je izvzet iz konteksta,
si ga seveda lahko ogledamo še v eni od mogočih »kontekstualiziranih«
oblik:
(15‘) Obljubim, da bom prišel.
Na žalost izjava še vedno zveni zelo nenavadno. Le težko si namreč
predstavljam koga, ki bi, kar tako, brez posebnega povoda in razloga, re-
10 Da bi koncept polifonije lahko čim nazorneje predstavili, si za potrebe pričujoče kritične ana-
lize izposojamo tudi primere eksplicitnih performativov (primeri (15)–(19)), ki jih sicer podrob-
neje obravnavamo v poglavju Kako napravimo kaj z besedami – polifon način.
11 I. Ž. Žagar, How to do things with words – The polyphonic way, v: I. Ž. Žagar (ur.), Speech acts:
Fiction or reality, Ljubljana 1991.
Ducrotovo stališče je pravzaprav še bolj radikalno; trdi namreč, da lahko
vsako izjavo razčlenimo v najmanj dva izjavljalna položaja. Vzemimo pri-
mer negacije:
(14) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca oziroma izjavljalna položa-
ja:
– prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča, in
– drugega, (I2), ki zavrača njegovo trditev.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da postopamo
na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi izjavljal-
nimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (14), na primer, že samo dejst-
vo, da ograj, ki bi bile »ne-rdeče«, »ne-rumene« ali »ne-rjave«, sploh ni.
Seveda ograjo lahko opišemo kot »ne-rdečo«, »ne-rumeno« ali »ne-rja-
vo«, vendar nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne
barve ograja v resnici je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (četu-
di implicitno) ugovarja nekemu (četudi neizrečenemu) mnenju, ki trdi na-
sprotno – da namreč »X je …« (kar seveda ne pomeni, da trdilne izjave
ne morejo biti polifone; če nekdo pravi: »Ta ograja je rdeča,« lahko s tem
zatrjuje nekaj, kar je nekdo drug zanikal).
Ti argumenti morda zvenijo preveč ontološko, zato se bom raje oprl
na primer iz filozofije jezika.10 Pred leti11 sem skušal analizirati eksplicitne
performative s pomočjo polifone analize. Zdelo se mi je, da so izjave kot:
(15) Obljubim.
zelo nenavadne. Če se vam zdi primer sporen, ker da je izvzet iz konteksta,
si ga seveda lahko ogledamo še v eni od mogočih »kontekstualiziranih«
oblik:
(15‘) Obljubim, da bom prišel.
Na žalost izjava še vedno zveni zelo nenavadno. Le težko si namreč
predstavljam koga, ki bi, kar tako, brez posebnega povoda in razloga, re-
10 Da bi koncept polifonije lahko čim nazorneje predstavili, si za potrebe pričujoče kritične ana-
lize izposojamo tudi primere eksplicitnih performativov (primeri (15)–(19)), ki jih sicer podrob-
neje obravnavamo v poglavju Kako napravimo kaj z besedami – polifon način.
11 I. Ž. Žagar, How to do things with words – The polyphonic way, v: I. Ž. Žagar (ur.), Speech acts:
Fiction or reality, Ljubljana 1991.
