Page 39 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 39
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
Denimo, da vam na topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utruje-
ni ste, zato mu odgovorite:
(12) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, recimo:
(13) Utrujen sem, ampak je toplo.
je dejansko stanje še vedno isto kot v primeru (12) – dan je še vedno topel
in vi ste še vedno utrujeni –, vendar je iz vašega odgovora mogoče sklepa-
ti, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega, kam postavite besedi-
co ampak (ali kak drugi členek), kateri argument se nahaja pred njo in ka-
teri argument ji sledi. Argumentativno usmeritev sklepa namreč vedno dolo-
ča tisti argument, ki ampak (ali kakemu drugemu vezniku) sledi, in ne tisti,
ki mu predhaja. To pa, povedano z drugimi besedami, pomeni, da imamo
(lahko) različne argumentativne usmeritve že znotraj enega samega stavka.
Na kakšen način lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je sposo-
dil od Bakhtina – in ga posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je Bakhtin razlikoval med dialogizmom in polifonijo.
V svojem delu Marksizem in filozofija jezika polifonijo opiše kot: »Ne-
kaj izrazito in bistveno ločenega od dialoga. V dialogu besedila vpletenih
oseb med seboj niso slovnično povezana, prav tako niso strnjena v enoten
kontekst.«7 Dialog tako proizvedeta dva govorca ali več, polifonija pa je mo-
nološka struktura. Primere za polifone strukture (izjave) je Bakhtin našel
predvsem v romanih, v svojem delu o Dostojevskem8 pa je zapisal tudi tole
(zdaj že slovito) definicijo fenomena polifonije:
»Avtor lahko govorico nekoga drugega prilagodi svojim namenom in
to tako, da vanjo vnaša nove namere, izjave pa kljub temu zadržijo svoj refe-
renčni namen. Pod temi pogoji in upoštevajoč avtorjeve namere, moramo v
taki izjavi prepoznati pravega – drugega pošiljatelja. Zato lahko v eni sami
izjavi zasledimo dve različni nameri, dva različna glasova.«
Tako po Bakhtinu polifona struktura pripada enemu samemu govor-
cu, obenem pa vsebuje (oziroma sta v njej pomešani): »Dve različni govo-
7 M. Bakhtin (pod imenom V. N. Volosinova), Marxism and the philosophy of language, New
York 1973, 116.
8 M. Bakhtin, Problems of Dostoevsky’s Poetic, Minneapolis 1984, 180.
Denimo, da vam na topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utruje-
ni ste, zato mu odgovorite:
(12) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, recimo:
(13) Utrujen sem, ampak je toplo.
je dejansko stanje še vedno isto kot v primeru (12) – dan je še vedno topel
in vi ste še vedno utrujeni –, vendar je iz vašega odgovora mogoče sklepa-
ti, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega, kam postavite besedi-
co ampak (ali kak drugi členek), kateri argument se nahaja pred njo in ka-
teri argument ji sledi. Argumentativno usmeritev sklepa namreč vedno dolo-
ča tisti argument, ki ampak (ali kakemu drugemu vezniku) sledi, in ne tisti,
ki mu predhaja. To pa, povedano z drugimi besedami, pomeni, da imamo
(lahko) različne argumentativne usmeritve že znotraj enega samega stavka.
Na kakšen način lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je sposo-
dil od Bakhtina – in ga posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je Bakhtin razlikoval med dialogizmom in polifonijo.
V svojem delu Marksizem in filozofija jezika polifonijo opiše kot: »Ne-
kaj izrazito in bistveno ločenega od dialoga. V dialogu besedila vpletenih
oseb med seboj niso slovnično povezana, prav tako niso strnjena v enoten
kontekst.«7 Dialog tako proizvedeta dva govorca ali več, polifonija pa je mo-
nološka struktura. Primere za polifone strukture (izjave) je Bakhtin našel
predvsem v romanih, v svojem delu o Dostojevskem8 pa je zapisal tudi tole
(zdaj že slovito) definicijo fenomena polifonije:
»Avtor lahko govorico nekoga drugega prilagodi svojim namenom in
to tako, da vanjo vnaša nove namere, izjave pa kljub temu zadržijo svoj refe-
renčni namen. Pod temi pogoji in upoštevajoč avtorjeve namere, moramo v
taki izjavi prepoznati pravega – drugega pošiljatelja. Zato lahko v eni sami
izjavi zasledimo dve različni nameri, dva različna glasova.«
Tako po Bakhtinu polifona struktura pripada enemu samemu govor-
cu, obenem pa vsebuje (oziroma sta v njej pomešani): »Dve različni govo-
7 M. Bakhtin (pod imenom V. N. Volosinova), Marxism and the philosophy of language, New
York 1973, 116.
8 M. Bakhtin, Problems of Dostoevsky’s Poetic, Minneapolis 1984, 180.
