Page 45 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 45
Med argumentativnimi vezniki in polifonijo
I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega niza, ki pra-
vi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre s toposom, kot:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je po-
čutje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane ne-
prijeten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno) za-
vrne vabilo na sprehod.
V članku From reported speech to polyphony, from Bakhtin to Ducrot14
sem takšno analizo zavrnil takole: če I2 nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča,
ki ga zagovarja I1, I4 pa nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča, ki ga zagovarja
I3, zakaj potem sploh potrebujemo I2 in I4? I2 in I4 bi lahko svoje sklepe
oblikovala tudi sama.
Prav takšnemu sklepanju pa se moramo izogniti, če želimo polifono
analizo jemati resno. Ducrotovi izjavljalci namreč niso konkretne, fizične
osebe, ki bi lahko poslušale druga drugo in v pogovoru oblikovale lastne
sklepe; izjavljalci pravzaprav zaznamujejo le različne izjavljalne položaje,
različna stališča in perspektive, ki jih lahko razločimo v posameznih argu-
mentativnih nizih. Izjavljalci niso živa bitja, ki bi se lahko med sabo pogo-
varjala. So le teoretične (in analitične) entitete, ki nam pomagajo rekon-
struirati argumentativni tok.
Če torej želimo v naši analizi zajeti vsa stališča, ki jih lahko določimo
v posameznem argumentativnem nizu, potem potrebujemo tudi I2 in I4.
14 I. Žagar, n. d., 45.
I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega niza, ki pra-
vi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre s toposom, kot:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je po-
čutje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane ne-
prijeten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno) za-
vrne vabilo na sprehod.
V članku From reported speech to polyphony, from Bakhtin to Ducrot14
sem takšno analizo zavrnil takole: če I2 nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča,
ki ga zagovarja I1, I4 pa nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča, ki ga zagovarja
I3, zakaj potem sploh potrebujemo I2 in I4? I2 in I4 bi lahko svoje sklepe
oblikovala tudi sama.
Prav takšnemu sklepanju pa se moramo izogniti, če želimo polifono
analizo jemati resno. Ducrotovi izjavljalci namreč niso konkretne, fizične
osebe, ki bi lahko poslušale druga drugo in v pogovoru oblikovale lastne
sklepe; izjavljalci pravzaprav zaznamujejo le različne izjavljalne položaje,
različna stališča in perspektive, ki jih lahko razločimo v posameznih argu-
mentativnih nizih. Izjavljalci niso živa bitja, ki bi se lahko med sabo pogo-
varjala. So le teoretične (in analitične) entitete, ki nam pomagajo rekon-
struirati argumentativni tok.
Če torej želimo v naši analizi zajeti vsa stališča, ki jih lahko določimo
v posameznem argumentativnem nizu, potem potrebujemo tudi I2 in I4.
14 I. Žagar, n. d., 45.
