Page 34 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 34
Argumentacija v jeziku
prašali po točnem času. Če pa nas točen čas ne zanima in nam nekdo kljub
temu pravi (1), kakšen bi utegnil biti njegov namen?
Človek, ki nam je rekel (1), je želel s to izjavo očitno povedati nekaj pov-
sem drugega. Toda kaj? H kakšnim (diskurzivnim) nadaljevanjem lahko
izjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lahko iz nje sklepamo?
Ker ne poznamo natančnega konteksta,2 v katerem je bila izrečena, lahko
sklepamo na precej različnih možnosti:
(1) Ura je osem. Pohiti!
Vzemi si čas!
Prižgi radio!
Pojdi si umit zobe!
…
Če pa v izjavo (1) vpletemo prislova že in šele, kot:
(1‘) Ura je že osem.
in
(1‘‘) Ura je šele osem.
potem, ceteris paribus, primera (1‘) ne moremo več speljati v sklep: »Vze-
mi si čas!«, kot v primeru (1), ampak le v sklep: »Pohiti!«. Po drugi stra-
ni pa iz (1‘‘) ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le na: »Vzemi si
čas!«. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presenečeni? Zato, ker (1), (1‘)
in (1‘‘) govorijo o popolnoma istem kronološkem dejstvu – namreč, da je
ura osem –, pri čemer (1) lahko napeljuje na povsem različne (sklepe), med-
tem ko (1‘) dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (1‘‘) pa sklepe, ki
napeljujejo na zgodnost.
Toda kako je to sploh mogoče, če (1), (1‘) in (1‘‘) govorijo o istem kro-
nološkem dejstvu in je osnova (1), (1‘) in (1‘‘) isto stanje stvari? No, zato,
ker prav to »isto stanje stvari« gledamo iz različnih zornih kotov, iz raz-
ličnih perspektiv. V primeru (1‘) osmo uro vidimo (in jo diskurzivno tako
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1‘‘) pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru istega stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpeljava
dveh argumentativnih veznikov,3 v našem primeru dveh prislovov. V pri-
meru (1‘) prislov že naš sklep usmeri v smer »poznosti« ne glede na to, o
2 Pokazati bom med drugim skušal, da je vloga konteksta v lingvistični analizi pogosto precen-
jena. Osnovne poteze konteksta daje že izjava (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna struktu-
ra) sama: kontekst (lahko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, toda izjava že sama ustvari svoj
osnovni kontekst. Podrobneje o tem pišem v poglavju z naslovom Ali je kontekst res pomemben?.
3 V nadaljevanju, »vezniki«.
prašali po točnem času. Če pa nas točen čas ne zanima in nam nekdo kljub
temu pravi (1), kakšen bi utegnil biti njegov namen?
Človek, ki nam je rekel (1), je želel s to izjavo očitno povedati nekaj pov-
sem drugega. Toda kaj? H kakšnim (diskurzivnim) nadaljevanjem lahko
izjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lahko iz nje sklepamo?
Ker ne poznamo natančnega konteksta,2 v katerem je bila izrečena, lahko
sklepamo na precej različnih možnosti:
(1) Ura je osem. Pohiti!
Vzemi si čas!
Prižgi radio!
Pojdi si umit zobe!
…
Če pa v izjavo (1) vpletemo prislova že in šele, kot:
(1‘) Ura je že osem.
in
(1‘‘) Ura je šele osem.
potem, ceteris paribus, primera (1‘) ne moremo več speljati v sklep: »Vze-
mi si čas!«, kot v primeru (1), ampak le v sklep: »Pohiti!«. Po drugi stra-
ni pa iz (1‘‘) ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le na: »Vzemi si
čas!«. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presenečeni? Zato, ker (1), (1‘)
in (1‘‘) govorijo o popolnoma istem kronološkem dejstvu – namreč, da je
ura osem –, pri čemer (1) lahko napeljuje na povsem različne (sklepe), med-
tem ko (1‘) dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (1‘‘) pa sklepe, ki
napeljujejo na zgodnost.
Toda kako je to sploh mogoče, če (1), (1‘) in (1‘‘) govorijo o istem kro-
nološkem dejstvu in je osnova (1), (1‘) in (1‘‘) isto stanje stvari? No, zato,
ker prav to »isto stanje stvari« gledamo iz različnih zornih kotov, iz raz-
ličnih perspektiv. V primeru (1‘) osmo uro vidimo (in jo diskurzivno tako
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1‘‘) pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru istega stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpeljava
dveh argumentativnih veznikov,3 v našem primeru dveh prislovov. V pri-
meru (1‘) prislov že naš sklep usmeri v smer »poznosti« ne glede na to, o
2 Pokazati bom med drugim skušal, da je vloga konteksta v lingvistični analizi pogosto precen-
jena. Osnovne poteze konteksta daje že izjava (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna struktu-
ra) sama: kontekst (lahko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, toda izjava že sama ustvari svoj
osnovni kontekst. Podrobneje o tem pišem v poglavju z naslovom Ali je kontekst res pomemben?.
3 V nadaljevanju, »vezniki«.
