Page 25 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 25
Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom 

informat. navodilo: določiti oziroma dogovoriti se je treba za neko količino
dela E, ki lahko oziroma še lahko velja za majhno. Izjava
(8) je resnična, če Janez ni presegel te količine.

argument. navodilo: poiskati je treba nek sklep Г, za katerega je lahko argu-
ment tudi izjava Janez je veliko delal, na primer Uspel bo
(opraviti izpit).

S tem Ducrot argumentiranje sicer utemelji (tudi) na informativnem,
dejstvenem, obenem pa že omogoči regulacijo informativnega s tistim pov-
sem argumentativnim v jeziku (sintagma »argumentacija v jeziku« meri
prav na to, na dejstvo, da je argumentativna usmerjenost vpisana že v je-
zik sam (jezik kot abstraktno, saussurovsko strukturo) in da ni (le) posle-
dica učinkovitega konteksta). Kljub takšni kompromisni rešitvi pa je takoj
opazno dvoje:
1. Da deskriptivna, informativna navodila, za potek same argumentacije,
to je za prehod k sklepu, niso pomembna, ali z drugimi besedami: dejstve-
nost oziroma resničnost izjave-argumenta (njeno sovpadanje s stanjem t.i.
»objektivne realnosti«) za usmeritev argumentacije ni odločilna, in nad
njo povsem prevladajo argumentativna navodila.
2. Narava argumentov je skalarna, gradualna oziroma stopnjevita. So ar-
gumenti, ki sicer argumentirajo za isti sklep, vendar šibkeje od nekate-
rih drugih argumentov (»skoraj pripravljena«, »že pripravljena«); zato
Ducrot skoraj in nekatere druge členke (na primer že in še) poimenuje kot
argumentativne spremenljivke. Uvrščajo se sicer na iste argumentativne
lestvice, a na različna mesta, na primer:

S prevlado argumentativnosti nad informativnostjo in izpostavo ska-
larne narave argumentov pa so dani tudi že vsi nastavki za prehod v (zaen-
krat) zadnjo, krepko teorijo argumentacije v jeziku, katere temeljna kon-
cepta sta topos in polifonija.4

4 Ker bomo polifonijo predstavili na drugem mestu, se bomo tokrat omejili le na topose. Prim.
tudi I. Ž. Žagar, Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti, Ljubljana 1989, 173–176.
   20   21   22   23   24   25   26   27   28   29   30