Page 23 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 23
Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom
izjavo (8), Janez je malce delal, pa v:
p: Janez je delal.
pp: kvantiteta Janezovega dela je majhna.
S tem ohranimo informativno komponento obeh izjav (kvantiteta Ja-
nezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, da je mogoče argumen-
tirati le iz postavke, ne pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi njuna
različna argumentativna moč.
Vendar pa se problem informativnosti s tem vrača nekako skozi zadnja
vrata. Očitno je, da malce argumentira v isti smeri kot veliko, malo pa v isti
smeri kot nič, in da za sklep Uspel bo (opraviti izpit), argumentirata tako Ja-
nez je malce delal, kot Janez je veliko delal, za sklep Ne bo uspel (opraviti iz-
pita), pa tako Janez je malo delal, kot Janez ni delal. Razlika je le v stopnji,
v moči argumenta, tako da lahko argument Janez je malce delal, brez težav
povzamemo in okrepimo z Janez je malce delal, celo veliko, argument Janez
je malo delal, pa z argumentom Janez je malo delal, celo (sploh) nič.
S tem pa na nek način ponovno pride do neskladja na dejstveni, infor-
mativni ravni: malo je vendar le nekaj in ne nič, prav kakor je malce, na dej-
stveni ravni, le nekaj, in ne veliko.
Prav ta problem je Ducrota napeljal h konstrukciji tretje verzije teori-
je argumentacije, ki jo je, za vnazaj, poimenoval »šibka verzija teorije argu-
mentacije v jeziku /poudaril I. Ž. Ž./«.
Argumentativne lestvice
Pomembna distinkcija, ki jo Ducrot uvede na tej stopnji, je razlikovan-
je med stavkom in izjavo na eni, ter pomenom in smislom na drugi strani.
Stavek je zanj shematična, abstraktna konstrukcija in s tem stvar jezi-
ka (v saussurovskem smislu), izjava pa njegova vsakokratna realizacija, torej
stvar govora. Z drugimi besedami to pomeni, da je izjava nekaj neponovlji-
vega in vsakokrat nova, da torej ni dveh izjav, ki bi bili enaki, četudi se nizi
izgovorjenih besed zdijo identični: vsaka izjava je proizvod nekega konkret-
nega, posameznega dejanja izjavljanja in kot taka neponovljiva.
Na par stavek/izjava se veže konceptualni par pomen/smisel: pomen je
semantična vrednost stavka, smisel pa semantična vrednost izjave. Vendar
pa Ducrot (in v tem je njegova inovacija) pomena (stavka) ne opredeli kot
del smisla, kot je pogosto v navadi, namreč »smisel = pomen + kontekst«,
temveč, nasprotno, kot skupek navodil, napotkov oziroma nasvetov, ki naj
nam pomagajo razvozlati smisel izjav, ki so realizacije danega stavka. Stavč-
izjavo (8), Janez je malce delal, pa v:
p: Janez je delal.
pp: kvantiteta Janezovega dela je majhna.
S tem ohranimo informativno komponento obeh izjav (kvantiteta Ja-
nezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, da je mogoče argumen-
tirati le iz postavke, ne pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi njuna
različna argumentativna moč.
Vendar pa se problem informativnosti s tem vrača nekako skozi zadnja
vrata. Očitno je, da malce argumentira v isti smeri kot veliko, malo pa v isti
smeri kot nič, in da za sklep Uspel bo (opraviti izpit), argumentirata tako Ja-
nez je malce delal, kot Janez je veliko delal, za sklep Ne bo uspel (opraviti iz-
pita), pa tako Janez je malo delal, kot Janez ni delal. Razlika je le v stopnji,
v moči argumenta, tako da lahko argument Janez je malce delal, brez težav
povzamemo in okrepimo z Janez je malce delal, celo veliko, argument Janez
je malo delal, pa z argumentom Janez je malo delal, celo (sploh) nič.
S tem pa na nek način ponovno pride do neskladja na dejstveni, infor-
mativni ravni: malo je vendar le nekaj in ne nič, prav kakor je malce, na dej-
stveni ravni, le nekaj, in ne veliko.
Prav ta problem je Ducrota napeljal h konstrukciji tretje verzije teori-
je argumentacije, ki jo je, za vnazaj, poimenoval »šibka verzija teorije argu-
mentacije v jeziku /poudaril I. Ž. Ž./«.
Argumentativne lestvice
Pomembna distinkcija, ki jo Ducrot uvede na tej stopnji, je razlikovan-
je med stavkom in izjavo na eni, ter pomenom in smislom na drugi strani.
Stavek je zanj shematična, abstraktna konstrukcija in s tem stvar jezi-
ka (v saussurovskem smislu), izjava pa njegova vsakokratna realizacija, torej
stvar govora. Z drugimi besedami to pomeni, da je izjava nekaj neponovlji-
vega in vsakokrat nova, da torej ni dveh izjav, ki bi bili enaki, četudi se nizi
izgovorjenih besed zdijo identični: vsaka izjava je proizvod nekega konkret-
nega, posameznega dejanja izjavljanja in kot taka neponovljiva.
Na par stavek/izjava se veže konceptualni par pomen/smisel: pomen je
semantična vrednost stavka, smisel pa semantična vrednost izjave. Vendar
pa Ducrot (in v tem je njegova inovacija) pomena (stavka) ne opredeli kot
del smisla, kot je pogosto v navadi, namreč »smisel = pomen + kontekst«,
temveč, nasprotno, kot skupek navodil, napotkov oziroma nasvetov, ki naj
nam pomagajo razvozlati smisel izjav, ki so realizacije danega stavka. Stavč-
