Page 19 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 19
Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom
(4‘) *Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov (Argument).
Morda ti ne bo mogel svetovati (Sklep).
Da bi izjavama (3‘) in (4‘) lahko odvzeli asteriska (oziroma ju naredi-
li za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplesti argumentativno
usmerjene modifikatorje, na primer kljub temu ali vseeno v (3‘) = (Morda ti
bo VSEENO lahko svetoval), oziroma le v (4‘) = (Marko je prebral LE ne-
kaj Miloševićevih govorov).
Rekli smo, da je jezik tisti, ki ne dovoli argumentativnih navezav (3‘) in
(4‘). Kaj natanko to pomeni?
Argumentirati, dokazati, deducirati
Predvsem to, da argumentirati ne pomeni dokazovati, in pa da argu-
mentacija ne temelji na pravilih logične dedukcije. Mehanizem sklepanja v
primerih (3) in (4) tako ni enak mehanizmu sklepanja v (5)
(5) a. Vsi Slovenci so nacionalisti.
b. Janez je Slovenec.
c. Janez je nacionalist.
Medtem ko gre v (5) za logično podprto sklepanje, za silogizem, v kate-
rem je sklep c nujna posledica premis a in b, pa sklepa v primerih (3) in (4)
nikakor nista nujna posledica argumentov, ki ju kot sklepa sploh uvajata.
Kdo drug bi izjavo Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov lahko upo-
rabil kot argument za povsem drug sklep, na primer, Janez je bedak, ali Bo
že še videl, kaj ga čaka, s tem pa bi argumentiral povsem drugače oziroma
izvršil povsem drugačno argumentativno dejanje kot govorec oziroma iz-
javljalec argumentativne navezave (3), vendar pa ne bi bil njegov sklep nič
manj utemeljen oziroma upravičen. Za razliko od (logičnega) dokazovanja
oziroma deduciranja, ki temelji na poznavanju in spoštovanju logičnih za-
konov, temelji argumentiranje (le?) na poznavanju in presoji sveta, realnosti
oziroma konkretne situacije, v kateri se govorec nahaja, še zlasti na preso-
ji mesta, ki ga ima v njem (lahko) izjava-argument, ter na presoji (možnih)
sklepov, h katerim bi izjava-argument utegnila navajati.
Ena od temeljnih značilnosti argumentiranja je namreč v tem, da ni li-
nearno in uniformno, temveč, nasprotno, polemično, da je z izjavo-sklep-
om (oziroma natančneje: z utemeljenostjo argumentativnega odnosa, med
izjavo-argumentom in izjavo-sklepom) moč polemizirati, ji ugovarjati, jo
izpodbijati, ali pa jo celo nadomestiti z drugo izjavo-sklepom, medtem ko
je v primeru logičnega sklepanja to nemogoče: logično sklepanje je linear-
(4‘) *Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov (Argument).
Morda ti ne bo mogel svetovati (Sklep).
Da bi izjavama (3‘) in (4‘) lahko odvzeli asteriska (oziroma ju naredi-
li za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplesti argumentativno
usmerjene modifikatorje, na primer kljub temu ali vseeno v (3‘) = (Morda ti
bo VSEENO lahko svetoval), oziroma le v (4‘) = (Marko je prebral LE ne-
kaj Miloševićevih govorov).
Rekli smo, da je jezik tisti, ki ne dovoli argumentativnih navezav (3‘) in
(4‘). Kaj natanko to pomeni?
Argumentirati, dokazati, deducirati
Predvsem to, da argumentirati ne pomeni dokazovati, in pa da argu-
mentacija ne temelji na pravilih logične dedukcije. Mehanizem sklepanja v
primerih (3) in (4) tako ni enak mehanizmu sklepanja v (5)
(5) a. Vsi Slovenci so nacionalisti.
b. Janez je Slovenec.
c. Janez je nacionalist.
Medtem ko gre v (5) za logično podprto sklepanje, za silogizem, v kate-
rem je sklep c nujna posledica premis a in b, pa sklepa v primerih (3) in (4)
nikakor nista nujna posledica argumentov, ki ju kot sklepa sploh uvajata.
Kdo drug bi izjavo Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov lahko upo-
rabil kot argument za povsem drug sklep, na primer, Janez je bedak, ali Bo
že še videl, kaj ga čaka, s tem pa bi argumentiral povsem drugače oziroma
izvršil povsem drugačno argumentativno dejanje kot govorec oziroma iz-
javljalec argumentativne navezave (3), vendar pa ne bi bil njegov sklep nič
manj utemeljen oziroma upravičen. Za razliko od (logičnega) dokazovanja
oziroma deduciranja, ki temelji na poznavanju in spoštovanju logičnih za-
konov, temelji argumentiranje (le?) na poznavanju in presoji sveta, realnosti
oziroma konkretne situacije, v kateri se govorec nahaja, še zlasti na preso-
ji mesta, ki ga ima v njem (lahko) izjava-argument, ter na presoji (možnih)
sklepov, h katerim bi izjava-argument utegnila navajati.
Ena od temeljnih značilnosti argumentiranja je namreč v tem, da ni li-
nearno in uniformno, temveč, nasprotno, polemično, da je z izjavo-sklep-
om (oziroma natančneje: z utemeljenostjo argumentativnega odnosa, med
izjavo-argumentom in izjavo-sklepom) moč polemizirati, ji ugovarjati, jo
izpodbijati, ali pa jo celo nadomestiti z drugo izjavo-sklepom, medtem ko
je v primeru logičnega sklepanja to nemogoče: logično sklepanje je linear-
