Page 158 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 158
Argumentacija v jeziku
finirani povezovalci so glede na prejšnje ugotovitve in definicije operator-
ji.15 Obravnavanje veznikov pod imenom povezovalci ni funkcijsko uteme-
ljeno. M. Piot na navedenem mestu tudi poudarja, da so do sedaj povezo-
valci nastopali predvsem v razpravah z argumentacijskim in pragmatičnim
navdihom. Tam je bil poudarek na odnosih med nastopajočimi v diskurzu
in na sporazumevalnih namenih, ki jih glede na govorca razkriva ta ali oni
element, imenovan povezovalec. V naši definiciji bomo poleg skladenjskih
upoštevali tudi pragmatične in argumentacijske elemente.
Riegel, Pellat in Rioul v okviru Grammaire méthodique du français
(1994) obravnavajo veznike kot del skladnje oziroma samostojno besedno
vrsto, ki je del zložene povedi. Povezovalci pa so del poglavja La structurati-
on du texte, ki spada v večjo enoto Grammaire et communication. Med obe-
ma pojmoma ni nobene povezave.
Za povezovalce je podana naslednja definicija: »Povezovalci so elementi
vezave med propozicijami ali množicami propozicij; prispevajo k oblikovanju
besedila in zaznamujejo logično-semantične odnose med propozicijami ali
med sekvencami, ki jih sestavljajo.«16
Zgornji definiciji manjkajo določeni elementi: propozicija sama po sebi
ne pokriva vseh možnih navezav povezovalcev. Povezovalci se včasih veže-
jo na sam kontekst (primer (64)).
(64)
Kontekst: A in B prideta domov z izleta in vidita, da ima sin zabavo:
A: A, ZATO ni hotel iti z nama!
Po Nølkeju17 vezniki, ki delujejo na ravneh, nižjih od ravni povedi, niso
povezovalci. To prepričanje je del tradicije v védenju o povezovalcih. Tako
tudi redko srečamo dela (nasprotni primer predstavljajo jezikoslovci, ki so
objavljali v okviru Langue française 77, 1988), ki kot povezovalce obravna-
vajo podredne časovne veznike kdaj, če, da in podobno ter priredna vezni-
ka in ali ali v funkciji veznikov med samostalniškimi besednimi zvezami.
portent à la description de l‘ensemble des propriétés linguistiques des deux phrases reliées par un
connecteur.« M. Piot, Langue française (1988), 6.
15 Dejansko M. Piot in ostali ne ločujejo med funkcijami operatorjev in povezovalcev, saj je za po-
vezovalce podana naslednja definicija (Piot, n. m.): »les connecteurs sont des opérateurs dont la
principale et la subordonnée sont les arguments«.
16 V originalu se definicija glasi: »Les connecteurs sont des éléments de liaison entre des propo-
sitions ou des ensembles de propositions; ils contribuent à la structuration du texte en marquant
des relations sémantico-logiques entre les propositions ou entre les séquences qui le composent.«
M. Riegel, J. C. Pellat, R. Rioul, Grammaire méthodique du français, Pariz 1994, 617.
17 H. Nølke, Linguistique modulaire: de la forme au sens, Louvain, Pariz 1994, 121.
finirani povezovalci so glede na prejšnje ugotovitve in definicije operator-
ji.15 Obravnavanje veznikov pod imenom povezovalci ni funkcijsko uteme-
ljeno. M. Piot na navedenem mestu tudi poudarja, da so do sedaj povezo-
valci nastopali predvsem v razpravah z argumentacijskim in pragmatičnim
navdihom. Tam je bil poudarek na odnosih med nastopajočimi v diskurzu
in na sporazumevalnih namenih, ki jih glede na govorca razkriva ta ali oni
element, imenovan povezovalec. V naši definiciji bomo poleg skladenjskih
upoštevali tudi pragmatične in argumentacijske elemente.
Riegel, Pellat in Rioul v okviru Grammaire méthodique du français
(1994) obravnavajo veznike kot del skladnje oziroma samostojno besedno
vrsto, ki je del zložene povedi. Povezovalci pa so del poglavja La structurati-
on du texte, ki spada v večjo enoto Grammaire et communication. Med obe-
ma pojmoma ni nobene povezave.
Za povezovalce je podana naslednja definicija: »Povezovalci so elementi
vezave med propozicijami ali množicami propozicij; prispevajo k oblikovanju
besedila in zaznamujejo logično-semantične odnose med propozicijami ali
med sekvencami, ki jih sestavljajo.«16
Zgornji definiciji manjkajo določeni elementi: propozicija sama po sebi
ne pokriva vseh možnih navezav povezovalcev. Povezovalci se včasih veže-
jo na sam kontekst (primer (64)).
(64)
Kontekst: A in B prideta domov z izleta in vidita, da ima sin zabavo:
A: A, ZATO ni hotel iti z nama!
Po Nølkeju17 vezniki, ki delujejo na ravneh, nižjih od ravni povedi, niso
povezovalci. To prepričanje je del tradicije v védenju o povezovalcih. Tako
tudi redko srečamo dela (nasprotni primer predstavljajo jezikoslovci, ki so
objavljali v okviru Langue française 77, 1988), ki kot povezovalce obravna-
vajo podredne časovne veznike kdaj, če, da in podobno ter priredna vezni-
ka in ali ali v funkciji veznikov med samostalniškimi besednimi zvezami.
portent à la description de l‘ensemble des propriétés linguistiques des deux phrases reliées par un
connecteur.« M. Piot, Langue française (1988), 6.
15 Dejansko M. Piot in ostali ne ločujejo med funkcijami operatorjev in povezovalcev, saj je za po-
vezovalce podana naslednja definicija (Piot, n. m.): »les connecteurs sont des opérateurs dont la
principale et la subordonnée sont les arguments«.
16 V originalu se definicija glasi: »Les connecteurs sont des éléments de liaison entre des propo-
sitions ou des ensembles de propositions; ils contribuent à la structuration du texte en marquant
des relations sémantico-logiques entre les propositions ou entre les séquences qui le composent.«
M. Riegel, J. C. Pellat, R. Rioul, Grammaire méthodique du français, Pariz 1994, 617.
17 H. Nølke, Linguistique modulaire: de la forme au sens, Louvain, Pariz 1994, 121.
