Page 157 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 157
In – veznik in konektor
V prvem primeru povezovalec pa izraža odnose med dejstvi, in sicer ča-
sovno sosledje, ki je osnova za koherentno besedilo. Predstavlja semantično
vez v okviru propozicij in je torej semantični povezovalec. V drugem pri-
meru pa gre za rabo med različnimi govornimi dejanji (to je predvsem raz-
vidno, kadar povezovalci zavzemajo začetno mesto v izreku) in posledično
za pragmatično rabo.
Podobno je v okviru svoje integrirane pragmatike povezovalce označil
O. Ducrot s sodelavci.11 Poudaril je razliko med jezikovnimi segmenti, ki
jih povezujejo povezovalci, in bitnostmi oziroma semantičnimi vsebinami,
ki so predmet povezave. Na primeru mais/ampak je dokazoval, da prvih in
drugih ni možno enačiti. Interpretacija spodnjih primerov poteka takole (v
primeru (62) gre za povezave med jezikovnimi segmenti, v primeru (63) pa
za povezave med semantičnimi vsebinami):
(62)
Pierre est là, mais Jean ne le verra pas.
Peter je prišel, ampak Janez ga ne bo videl.
(63)
Pierre est là, mais ça ne regarde pas Jean.
Peter je prišel, ampak to se Janeza ne tiče.
Povezovalci torej uvajajo semantična in pragmatična razmerja med deli
izrekov in so pojem analize diskurza. Definicija veznika in vezniške bese-
de pa izvira iz skladnje: po Toporišiču sta veznik in vezniška besedna zve-
za definirana besednovrstno in funkcijsko. Veznik12 je »besedna vrsta za
izražanje prirednih razmerij med sestavinami besednih zvez ali med stav-
ki ... ali za izražanje podrednih razmerij med stavki.« Vezniška beseda13 pa
je vsaka »beseda (besedna zveza), ki lahko povezuje besede, besedne zve-
ze ali stavke. To je predvsem veznik, členek, vprašalni zaimek, oziralni za-
imek ...« V funkcijski definiciji vezniške besede niso zajete vse funkcije, ki
jih imajo povezovalci: v zgornji definiciji manjka predvsem funkcija zazna-
movanja medpovednih in nadpovednih odnosov, torej tipična diskurzivna
funkcija, zato se nam zdi smiselno pojem povezovalca definirati in mu do-
ločiti področje delovanja tudi v slovenščini.
M. Piot v uvodu v 77. številko revije Langue française poimenovanje
povezovalec uporablja za priredne in podredne veznike.14 Na ta način de-
11 O. Ducrot et al., Les mots du discours, Paris 1980.
12 J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992, 351.
13 J. Toporišič, n. d., 352.
14 M. Piot navaja: »Les études qui suivent utilisent le terme dans l‘acceptation restreinte de co-
njonctions de subordination et de coordination. Elles se caractérisent par l‘attention qu‘elles
V prvem primeru povezovalec pa izraža odnose med dejstvi, in sicer ča-
sovno sosledje, ki je osnova za koherentno besedilo. Predstavlja semantično
vez v okviru propozicij in je torej semantični povezovalec. V drugem pri-
meru pa gre za rabo med različnimi govornimi dejanji (to je predvsem raz-
vidno, kadar povezovalci zavzemajo začetno mesto v izreku) in posledično
za pragmatično rabo.
Podobno je v okviru svoje integrirane pragmatike povezovalce označil
O. Ducrot s sodelavci.11 Poudaril je razliko med jezikovnimi segmenti, ki
jih povezujejo povezovalci, in bitnostmi oziroma semantičnimi vsebinami,
ki so predmet povezave. Na primeru mais/ampak je dokazoval, da prvih in
drugih ni možno enačiti. Interpretacija spodnjih primerov poteka takole (v
primeru (62) gre za povezave med jezikovnimi segmenti, v primeru (63) pa
za povezave med semantičnimi vsebinami):
(62)
Pierre est là, mais Jean ne le verra pas.
Peter je prišel, ampak Janez ga ne bo videl.
(63)
Pierre est là, mais ça ne regarde pas Jean.
Peter je prišel, ampak to se Janeza ne tiče.
Povezovalci torej uvajajo semantična in pragmatična razmerja med deli
izrekov in so pojem analize diskurza. Definicija veznika in vezniške bese-
de pa izvira iz skladnje: po Toporišiču sta veznik in vezniška besedna zve-
za definirana besednovrstno in funkcijsko. Veznik12 je »besedna vrsta za
izražanje prirednih razmerij med sestavinami besednih zvez ali med stav-
ki ... ali za izražanje podrednih razmerij med stavki.« Vezniška beseda13 pa
je vsaka »beseda (besedna zveza), ki lahko povezuje besede, besedne zve-
ze ali stavke. To je predvsem veznik, členek, vprašalni zaimek, oziralni za-
imek ...« V funkcijski definiciji vezniške besede niso zajete vse funkcije, ki
jih imajo povezovalci: v zgornji definiciji manjka predvsem funkcija zazna-
movanja medpovednih in nadpovednih odnosov, torej tipična diskurzivna
funkcija, zato se nam zdi smiselno pojem povezovalca definirati in mu do-
ločiti področje delovanja tudi v slovenščini.
M. Piot v uvodu v 77. številko revije Langue française poimenovanje
povezovalec uporablja za priredne in podredne veznike.14 Na ta način de-
11 O. Ducrot et al., Les mots du discours, Paris 1980.
12 J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992, 351.
13 J. Toporišič, n. d., 352.
14 M. Piot navaja: »Les études qui suivent utilisent le terme dans l‘acceptation restreinte de co-
njonctions de subordination et de coordination. Elles se caractérisent par l‘attention qu‘elles
