Page 154 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 154
Argumentacija v jeziku
Samo in le kot členka poudarjata izjemnost, edinstvenost izvzetega dela.
Samo in le sta se v analizi primerov v korpusu izkazala v izraziti vlogi opera-
torjev – povezovalske oziroma konektorske vloge je bilo manj, podrobneje pa
je obravnavana v naslednjem poglavju.
Sklep
Ali je s funkcijskega in besednovrstnega stališča upravičeno trditi, da v
slovenščini členki obstajajo, pravzaprav niti ni važno, ne glede na to, da jih
SSKJ ne priznava. Dejstvo je, da je ta kategorija precej heterogena in da zdru-
žuje različne skupine operatorjev oziroma tudi konektorjev, ki pa jih v skupi-
ni sami družijo podobne lastnosti. To je predvsem odnosna komponenta do
besedila, ki ga določajo, in je izraz govorčeve volje, da ta del besedila pouda-
ri ali kako drugače označi.
Iz tega izhaja, da so členki kot nalašč za izražanje argumentacije v jezi-
ku. Vprašali smo se, kateri od členkov lahko delujejo kot operatorji v ducro-
tovskem smislu. To so vsekakor poudarni členki, vendar kot pripadniki he-
terogene kategorije ne delujejo povsem enovito – ne moremo jih enoznačno
razdeliti med operatorje in konektorje. Najraje so kar oboje – odvisno od so-
besedila in konteksta. Pri opredelitvah smo si pomagali z definicijami v Slo-
varju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in analizirali avtentične primere v
korpusu Fidaplus. Problem opisov v SSKJ izhaja iz dejstva, da so členki bese-
de z močno pragmatično dimenzijo, predvsem v govorjenem jeziku, in je nji-
hov pomen težko ločiti od širšega konteksta. To se vidi tudi pri opisih člen-
kov v SSKJ kakor tudi v Toporišičevi slovnici (primer saj npr. po pomenu
sega od protivnega do grozilnega členka). Raba, ki je podana v SSKJ, ni do-
volj dekontekstualizirana, zato so opisi na eni strani tako dolgi (npr. že), po
drugi strani pa realna raba, kot je odslikana v korpusu Fidaplus, ne daje za-
detkov za vse primere, ki so opisani v SSKJ. Od tod razhajanje pri opisih.
Nam morda lahko teorija argumentacije v jeziku ponudi pomoč pri enot-
ni opredelitvi slovenskih členkov? Pregled nekaj pogostejših slovenskih člen-
kov, predvsem tistih iz razreda »poudarnih«, v luči Ducrotove in Anscomb-
rove teorije argumentacije v jeziku pokaže, da delujejo kot argumentacijski
operatorji. A ker se v govorjenem diskurzu, kot smo lahko videli v primerih,
nit argumentacije včasih zgubi in ostanejo samo še poudarki, členki deluje-
jo kot mašila, kar se je pokazalo predvsem pri sploh in pač. Zanimivo je, da
večina teh členkov lahko deluje tudi kot konektorji in se vključujejo v argu-
mentacijska gibanja. O tem bo sicer več povedanega v nadaljevanju, pa ven-
dar lahko sklenemo poglavje z ugotovitvijo, da so členki nosilci argumenta-
cije v jeziku bodisi kot konektorji, bodisi kot operatorji.
Samo in le kot členka poudarjata izjemnost, edinstvenost izvzetega dela.
Samo in le sta se v analizi primerov v korpusu izkazala v izraziti vlogi opera-
torjev – povezovalske oziroma konektorske vloge je bilo manj, podrobneje pa
je obravnavana v naslednjem poglavju.
Sklep
Ali je s funkcijskega in besednovrstnega stališča upravičeno trditi, da v
slovenščini členki obstajajo, pravzaprav niti ni važno, ne glede na to, da jih
SSKJ ne priznava. Dejstvo je, da je ta kategorija precej heterogena in da zdru-
žuje različne skupine operatorjev oziroma tudi konektorjev, ki pa jih v skupi-
ni sami družijo podobne lastnosti. To je predvsem odnosna komponenta do
besedila, ki ga določajo, in je izraz govorčeve volje, da ta del besedila pouda-
ri ali kako drugače označi.
Iz tega izhaja, da so členki kot nalašč za izražanje argumentacije v jezi-
ku. Vprašali smo se, kateri od členkov lahko delujejo kot operatorji v ducro-
tovskem smislu. To so vsekakor poudarni členki, vendar kot pripadniki he-
terogene kategorije ne delujejo povsem enovito – ne moremo jih enoznačno
razdeliti med operatorje in konektorje. Najraje so kar oboje – odvisno od so-
besedila in konteksta. Pri opredelitvah smo si pomagali z definicijami v Slo-
varju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in analizirali avtentične primere v
korpusu Fidaplus. Problem opisov v SSKJ izhaja iz dejstva, da so členki bese-
de z močno pragmatično dimenzijo, predvsem v govorjenem jeziku, in je nji-
hov pomen težko ločiti od širšega konteksta. To se vidi tudi pri opisih člen-
kov v SSKJ kakor tudi v Toporišičevi slovnici (primer saj npr. po pomenu
sega od protivnega do grozilnega členka). Raba, ki je podana v SSKJ, ni do-
volj dekontekstualizirana, zato so opisi na eni strani tako dolgi (npr. že), po
drugi strani pa realna raba, kot je odslikana v korpusu Fidaplus, ne daje za-
detkov za vse primere, ki so opisani v SSKJ. Od tod razhajanje pri opisih.
Nam morda lahko teorija argumentacije v jeziku ponudi pomoč pri enot-
ni opredelitvi slovenskih členkov? Pregled nekaj pogostejših slovenskih člen-
kov, predvsem tistih iz razreda »poudarnih«, v luči Ducrotove in Anscomb-
rove teorije argumentacije v jeziku pokaže, da delujejo kot argumentacijski
operatorji. A ker se v govorjenem diskurzu, kot smo lahko videli v primerih,
nit argumentacije včasih zgubi in ostanejo samo še poudarki, členki deluje-
jo kot mašila, kar se je pokazalo predvsem pri sploh in pač. Zanimivo je, da
večina teh členkov lahko deluje tudi kot konektorji in se vključujejo v argu-
mentacijska gibanja. O tem bo sicer več povedanega v nadaljevanju, pa ven-
dar lahko sklenemo poglavje z ugotovitvijo, da so členki nosilci argumenta-
cije v jeziku bodisi kot konektorji, bodisi kot operatorji.
