Page 163 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 163
In – veznik in konektor
In v vezalnem priredju pa ima po SSKJ naslednje vrednosti, označe-
ne z II:
1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost – Otro-
ci se tiščijo k peči in se grejejo.
2. za vezanje dveh sorodnih povedkov – To pa grize in peče.
3. nav. ekspr., za izražanje intenzivnosti dejanja – On samo čaka in spet
čaka.
4. za izražanje namena – Pojdi in zapri vrata.
5. za izražanje nasprotja s prej povedanim, pa – Samo tri dni je časa, in
jaz sem čisto nepripravljen.
6. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja, vzročno-sklepalnega
razmerja, pogojno-posledičnega razmerja – Lani se je ponesrečila in še zdaj
ne hodi.
7. čeprav, četudi – Trden ostani, in naj se svet podre.
Dejansko je vezalno priredje le tisto iz točke 1, vsa ostala pa so drugo-
rodna: to je možno zaradi globinskega odnosa, toposa, na katerem temelji
povezava med dvema deloma izreka.27 Kot je razvidno iz zgornjih točk 4, 5,
6 in 7, veznik in izraža vsa možna medstavčna razmerja: vzročno-posledič-
no, protivno in dopustno.
SSKJ opozori tudi na delovanje in na ravni izrekov, ki so med seboj lo-
čeni z močnejšimi nekončnimi in končnimi ločili:
III. za piko ali podpičjem
1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor II, zlasti 4-7 –
Bodite mirni in nobenega šepetanja.
2. za navezovanje na prej povedano – Jaz sem končal. In ti?
3. za opozoritev na prehod k drugi misli – In še to. Ali ne pogrešate son-
ca?
4. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje – In da se mi kaj take-
ga ne ponovi več.
To so tipične medbesedilne oziroma diskurzivne funkcije in na tej rav-
ni lahko trdimo, da in deluje kot povezovalec oziroma konektor. Resnično
argumentacijske rabe so tiste, ki temeljijo na vzročnih, posledičnih in do-
pustnih odnosih. Oglejmo si nekaj takšnih primerov:
27 O toposih pišemo več v poglavju Toposi, konektorji in argumentacijska gibanja.
In v vezalnem priredju pa ima po SSKJ naslednje vrednosti, označe-
ne z II:
1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost – Otro-
ci se tiščijo k peči in se grejejo.
2. za vezanje dveh sorodnih povedkov – To pa grize in peče.
3. nav. ekspr., za izražanje intenzivnosti dejanja – On samo čaka in spet
čaka.
4. za izražanje namena – Pojdi in zapri vrata.
5. za izražanje nasprotja s prej povedanim, pa – Samo tri dni je časa, in
jaz sem čisto nepripravljen.
6. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja, vzročno-sklepalnega
razmerja, pogojno-posledičnega razmerja – Lani se je ponesrečila in še zdaj
ne hodi.
7. čeprav, četudi – Trden ostani, in naj se svet podre.
Dejansko je vezalno priredje le tisto iz točke 1, vsa ostala pa so drugo-
rodna: to je možno zaradi globinskega odnosa, toposa, na katerem temelji
povezava med dvema deloma izreka.27 Kot je razvidno iz zgornjih točk 4, 5,
6 in 7, veznik in izraža vsa možna medstavčna razmerja: vzročno-posledič-
no, protivno in dopustno.
SSKJ opozori tudi na delovanje in na ravni izrekov, ki so med seboj lo-
čeni z močnejšimi nekončnimi in končnimi ločili:
III. za piko ali podpičjem
1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor II, zlasti 4-7 –
Bodite mirni in nobenega šepetanja.
2. za navezovanje na prej povedano – Jaz sem končal. In ti?
3. za opozoritev na prehod k drugi misli – In še to. Ali ne pogrešate son-
ca?
4. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje – In da se mi kaj take-
ga ne ponovi več.
To so tipične medbesedilne oziroma diskurzivne funkcije in na tej rav-
ni lahko trdimo, da in deluje kot povezovalec oziroma konektor. Resnično
argumentacijske rabe so tiste, ki temeljijo na vzročnih, posledičnih in do-
pustnih odnosih. Oglejmo si nekaj takšnih primerov:
27 O toposih pišemo več v poglavju Toposi, konektorji in argumentacijska gibanja.
