Page 112 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 112
Argumentacija v jeziku
(54) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca:
– (I1), ki trdi, da je ograja rdeča (implicitno),
in
– (I2), ki zavrača njegovo trditev (eksplicitno).
Toda kako lahko razlikujemo med različnimi izjavljalci v okviru iste iz-
jave? V primeru (54) nam to omogoča že samo dejstvo (ali »dejstvo«), da
ograj, ki bi bile ne-rdeče, ne-rumene ali ne-rjave, sploh ni. Seveda obstaja-
jo ograje, ki jih lahko opišemo kot ne-rdeče, ne-rumene ali ne-rjave, vendar
nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne barve ograja v
resnici je (ali je rdeča, rumena ali rjava). Zato nekdo, ki trdi, da X ni …, zelo
verjetno ugovarja nekomu, ki trdi nasprotno, da namreč X je …11
Vrnimo se spet k ker pa1. Da bi ga lahko analizirali polifono, moramo
razcepiti govorca (avtorja članka) na dva izjavljalca (izjavljalna položaja):
– I1 predstavi neko dejstvo D1 (aretacija državljana), ki ima nenavadno
lastnost L1 (hude politične implikacije);
– I2 nasprotuje L1 (ki jo je predstavil I1) tako, da predstavi neko novo
dejstvo D2 (to je državljan, ki se ukvarja s politiko), s katerim se očitno
sklicuje na neki topos kot Bolj ko se nekdo ukvarja s politiko, bolj politično so
interpretirana njegova/njena dejanja. Govorec G, avtor članka, se pridruži
I2 v njegovem/njenem nasprotovanju.
Še zanimivejša je interpretacija (ali možnost interpretacije) ker pa2.
Temeljila bi lahko ne le na soočenju dveh izjavljalcev, temveč tudi na so-
očenju dveh topoi (pojmovanih kot posplošene (in poenostavljene) oblike
implicitne vednosti iz ozadja), in sicer:
– I3 predstavi neko dejstvo D3 (upoštevati je treba demokratične metode),
z lastnostjo L3 (enak način obravnave za vse), s čimer se sklicuje na neki
topos kot Bolj ko so demokratični zakoni, bolj strogo jih je treba upoštevati;
– I4 se strinja z I3 in se povrhu tega sklicuje še na močnejšo različico prej-
šnjega toposa, Bolj ko so razmere zaostrene, bolj demokratične metode je treba
uporabljati. In govorec (avtor članka) se pridruži tej zadnji argumentaciji.
Posebej zanimiva (zlasti za dodatno osvetlitev narave topoi v Ducro-
tovi teoriji argumentacije v jeziku in argumentih, ki na njih temeljijo) pa
je možna interpretacija sicer pa. Pokaže namreč, da lahko isti topos pred-
11 To seveda ne pomeni, da trdilne izjave ne morejo biti polifone: ko nekdo pravi Ta ograja je rde-
ča, lahko s tem zatrjuje, kar je nekdo drug zanikal.
(54) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca:
– (I1), ki trdi, da je ograja rdeča (implicitno),
in
– (I2), ki zavrača njegovo trditev (eksplicitno).
Toda kako lahko razlikujemo med različnimi izjavljalci v okviru iste iz-
jave? V primeru (54) nam to omogoča že samo dejstvo (ali »dejstvo«), da
ograj, ki bi bile ne-rdeče, ne-rumene ali ne-rjave, sploh ni. Seveda obstaja-
jo ograje, ki jih lahko opišemo kot ne-rdeče, ne-rumene ali ne-rjave, vendar
nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne barve ograja v
resnici je (ali je rdeča, rumena ali rjava). Zato nekdo, ki trdi, da X ni …, zelo
verjetno ugovarja nekomu, ki trdi nasprotno, da namreč X je …11
Vrnimo se spet k ker pa1. Da bi ga lahko analizirali polifono, moramo
razcepiti govorca (avtorja članka) na dva izjavljalca (izjavljalna položaja):
– I1 predstavi neko dejstvo D1 (aretacija državljana), ki ima nenavadno
lastnost L1 (hude politične implikacije);
– I2 nasprotuje L1 (ki jo je predstavil I1) tako, da predstavi neko novo
dejstvo D2 (to je državljan, ki se ukvarja s politiko), s katerim se očitno
sklicuje na neki topos kot Bolj ko se nekdo ukvarja s politiko, bolj politično so
interpretirana njegova/njena dejanja. Govorec G, avtor članka, se pridruži
I2 v njegovem/njenem nasprotovanju.
Še zanimivejša je interpretacija (ali možnost interpretacije) ker pa2.
Temeljila bi lahko ne le na soočenju dveh izjavljalcev, temveč tudi na so-
očenju dveh topoi (pojmovanih kot posplošene (in poenostavljene) oblike
implicitne vednosti iz ozadja), in sicer:
– I3 predstavi neko dejstvo D3 (upoštevati je treba demokratične metode),
z lastnostjo L3 (enak način obravnave za vse), s čimer se sklicuje na neki
topos kot Bolj ko so demokratični zakoni, bolj strogo jih je treba upoštevati;
– I4 se strinja z I3 in se povrhu tega sklicuje še na močnejšo različico prej-
šnjega toposa, Bolj ko so razmere zaostrene, bolj demokratične metode je treba
uporabljati. In govorec (avtor članka) se pridruži tej zadnji argumentaciji.
Posebej zanimiva (zlasti za dodatno osvetlitev narave topoi v Ducro-
tovi teoriji argumentacije v jeziku in argumentih, ki na njih temeljijo) pa
je možna interpretacija sicer pa. Pokaže namreč, da lahko isti topos pred-
11 To seveda ne pomeni, da trdilne izjave ne morejo biti polifone: ko nekdo pravi Ta ograja je rde-
ča, lahko s tem zatrjuje, kar je nekdo drug zanikal.
