Page 109 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 109
Pa, modifikator veznikov
tožilca. Gre namreč za vojaško skrivnost. Čeprav je šlo v prvem primeru zgolj
za govorice, v drugem pa epiloga zgodbe za zdaj še nihče ne pozna, je bilo dej-
stvo, da so oba primera spretno združili, za nekatere dovolj, da v vsem tem vi-
dijo jesen »slovenske pomladi« oziroma začetek konca demokratizacije. Ali
niso to kljub vsemu nekoliko prenagljene ocene?
Kar zadeva primer Janša – s katerim so se pravzaprav začele aretacije in pre-
iskave delovnih mest in stanovanj – so Mladina, Tribuna, Katedra in Radio
Študent v »sporočilu javnosti« objavili, da gre za »nedopustno vmešavanje
v volilni postopek in grob pritisk na javnost«. Očitno je torej, da ima pripor
Janše – na podlagi suma, da je zakrivil dejanje izdaje vojaške skrivnosti – hude
politične implikacije. KER PA1 gre za enega od kandidatov za prihodnjega
predsednika ZSMS, nas vse to ne bi smelo presenetiti. Oglasil se je tudi seda-
nji predsednik slovenske mladine Tone Anderlič in v imenu svoje organizaci-
je od republiškega ministra za notranje zadeve Tomaža Ertla zahteval uradno
pojasnilo o priporu Janše, za katerega je, kot pravi, izvedel iz časopisov.
To zahtevo bi si dejansko lahko razlagali kot nedemokratično dejanje. Zakaj
naj bi sekretariat za notranje zadeve, če je ravnal v skladu s svojimi zakonski-
mi pooblastili, mladinsko organizacijo obveščal drugače kot ostalo javnost?
Ali to pomeni, da bi morali Janšo v primerjavi z ostalimi smrtniki obravnavati
drugače? KER PA2 se kandidacijski postopek za volitve v mladinski organiza-
ciji že približuje koncu – in zaradi tega postaja prvorazredni politični dogodek
– je Anderličeva zahteva po svoje kljub vsemu upravičena. Tega pa prav goto-
vo ne bi mogli trditi za skupno izjavo mladinskih glasil, ki že vnaprej diskvalifi-
cira legalne organe. In to še preden so le-ti dokončali svoje delo.
Na informativnem traku se je potem po že ustaljenem slovenskem medij-
skem ritualu odvrtela serija izjav in sporočil javnosti.
Oseminosemdeset slovenskih kulturnih delavcev je podpisalo izjavo, v kateri
zahtevajo, da se pojasni, kdo je sprožil postopek zoper Janšo. Isto zahteva tudi
Društvo književnikov Slovenije, ki hkrati zahteva tudi to, da Janšo, Borštner-
ja in Tasića takoj izpustijo iz zapora. Ob tem poudarjajo, da so ogorčeni »za-
radi postopkov, ki v Sloveniji ustvarjajo ozračje izrednega stanja«. Skrbi jih za
ustavno ureditev in svobodo javne besede.
Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije pa v svoji izjavi poudarja, da je
»večina novinarjev Društva novinarjev Slovenije izrazila zaskrbljenost glede
spoštovanja ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in demokratizacije naše
družbe«.
Zakaj tolikšno nezaupanje v zakonite organe? Čemu vsa ta vprašanja repub-
liškemu sekretariatu za notranje zadeve, družbeno-političnim organizacijam
tožilca. Gre namreč za vojaško skrivnost. Čeprav je šlo v prvem primeru zgolj
za govorice, v drugem pa epiloga zgodbe za zdaj še nihče ne pozna, je bilo dej-
stvo, da so oba primera spretno združili, za nekatere dovolj, da v vsem tem vi-
dijo jesen »slovenske pomladi« oziroma začetek konca demokratizacije. Ali
niso to kljub vsemu nekoliko prenagljene ocene?
Kar zadeva primer Janša – s katerim so se pravzaprav začele aretacije in pre-
iskave delovnih mest in stanovanj – so Mladina, Tribuna, Katedra in Radio
Študent v »sporočilu javnosti« objavili, da gre za »nedopustno vmešavanje
v volilni postopek in grob pritisk na javnost«. Očitno je torej, da ima pripor
Janše – na podlagi suma, da je zakrivil dejanje izdaje vojaške skrivnosti – hude
politične implikacije. KER PA1 gre za enega od kandidatov za prihodnjega
predsednika ZSMS, nas vse to ne bi smelo presenetiti. Oglasil se je tudi seda-
nji predsednik slovenske mladine Tone Anderlič in v imenu svoje organizaci-
je od republiškega ministra za notranje zadeve Tomaža Ertla zahteval uradno
pojasnilo o priporu Janše, za katerega je, kot pravi, izvedel iz časopisov.
To zahtevo bi si dejansko lahko razlagali kot nedemokratično dejanje. Zakaj
naj bi sekretariat za notranje zadeve, če je ravnal v skladu s svojimi zakonski-
mi pooblastili, mladinsko organizacijo obveščal drugače kot ostalo javnost?
Ali to pomeni, da bi morali Janšo v primerjavi z ostalimi smrtniki obravnavati
drugače? KER PA2 se kandidacijski postopek za volitve v mladinski organiza-
ciji že približuje koncu – in zaradi tega postaja prvorazredni politični dogodek
– je Anderličeva zahteva po svoje kljub vsemu upravičena. Tega pa prav goto-
vo ne bi mogli trditi za skupno izjavo mladinskih glasil, ki že vnaprej diskvalifi-
cira legalne organe. In to še preden so le-ti dokončali svoje delo.
Na informativnem traku se je potem po že ustaljenem slovenskem medij-
skem ritualu odvrtela serija izjav in sporočil javnosti.
Oseminosemdeset slovenskih kulturnih delavcev je podpisalo izjavo, v kateri
zahtevajo, da se pojasni, kdo je sprožil postopek zoper Janšo. Isto zahteva tudi
Društvo književnikov Slovenije, ki hkrati zahteva tudi to, da Janšo, Borštner-
ja in Tasića takoj izpustijo iz zapora. Ob tem poudarjajo, da so ogorčeni »za-
radi postopkov, ki v Sloveniji ustvarjajo ozračje izrednega stanja«. Skrbi jih za
ustavno ureditev in svobodo javne besede.
Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije pa v svoji izjavi poudarja, da je
»večina novinarjev Društva novinarjev Slovenije izrazila zaskrbljenost glede
spoštovanja ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in demokratizacije naše
družbe«.
Zakaj tolikšno nezaupanje v zakonite organe? Čemu vsa ta vprašanja repub-
liškemu sekretariatu za notranje zadeve, družbeno-političnim organizacijam
