Page 111 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 111
Pa, modifikator veznikov
Dejstvo pa je, da bo moralo pravosodje v prihodnje računati s tem javnim
hrupom, pa tudi z javnostjo, ki je vse bolj lačna popolnejših informacij. SICER
PA je to običajna cena, ki jo je treba plačati takrat, ko se odprejo demokratični
ventili. O tem, da smo kljub vsemu dosegli višjo stopnjo demokratizacije, pa
priča tudi dejstvo, da se ta primer vsak dan pojavlja v javnosti.
Če bi bili časi drugačni, bi o vsem skupaj objavili le skopo poročilo – ali pa še
tega ne, piše v Vjesniku Dragan Djurić.
Če si podrobneje ogledamo sestavljena veznika ker pa1 in ker pa2, lah-
ko opazimo, da se eksplicitno ne nanašata na noben del besedila. Name-
sto tega segata izven besedila in uvajata nekatere nove argumente: dejstvo,
da je ob določenem času Janez Janša kandidiral za predsednika RK ZSMS,
in dejstvo, da se je postopek izbora bližal koncu (v najboljšem primeru sta
bili obe dejstvi del predhodne skupne vednosti). Ker pa1 in ker pa2 v bese-
dilo torej (implicitno) uvajata nove izjavljalce, nove izjavljalne položaje in
nove glasove, ali če povemo to nekoliko bolj abstraktno in natančno, vezni-
ka uvajata nova stališča in dele informacij, ki eksplicitno in transparentno
niso bili vključeni v besedilo. Da bi besedilu dali nujno koherenco (inter-
pretativno avtonomijo in neodvisnost), moramo predpostavljati, da so sta-
lišča govorca (v našem primeru avtorja članka) posledica soočenja več iz-
javljalcev ali izjavljalnih položajev (ki so v članku le nakazani, a niso z njim
neposredno povezani). Tovrstno strukturiranje v besedilu bomo, izhajajoč
iz že predstavljenega Ducrotovega koncepta o polifoniji, imenovali večglas-
no, polifono strukturiranje.
Zaradi večje jasnosti ga na tem mestu vendarle nekoliko obnovimo.10
Koncept polifonije ne razlikuje le med avtorjem (kot hipotetično empirič-
no entiteto) in govorcem (kot entiteto, ki spada v diskurz), temveč cepi go-
vorca še na več izjavljalcev ali izjavljalnih položajev, ki so potemtakem pov-
sem diskurzivne in znotrajjezikovne entitete. Govorec je odgovoren le za
konkreten diskurzivni fragment, ali, če smo bolj natančni, za dejanje izja-
vljanja (kot dogodek pojavljanja danega diskurzivnega fragmenta). Znot-
raj tega diskurzivnega fragmenta govorec predstavlja več izjavljalcev v vlo-
gi pobudnikov stališč, ki so izražena skozi in z diskurzivnim fragmentom,
medtem ko njihovo soočenje, to je predstavitev različnih stališč, odseva
kontekst, v katerem je bila izjava izrečena. Kot pojasnilo si na kratko oglej-
mo tole že znano izjavo:
10 Polifonijo smo nazorno predstavili že v poglavjih Med argumentativnimi členki in polifonijo
ter Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način.
Dejstvo pa je, da bo moralo pravosodje v prihodnje računati s tem javnim
hrupom, pa tudi z javnostjo, ki je vse bolj lačna popolnejših informacij. SICER
PA je to običajna cena, ki jo je treba plačati takrat, ko se odprejo demokratični
ventili. O tem, da smo kljub vsemu dosegli višjo stopnjo demokratizacije, pa
priča tudi dejstvo, da se ta primer vsak dan pojavlja v javnosti.
Če bi bili časi drugačni, bi o vsem skupaj objavili le skopo poročilo – ali pa še
tega ne, piše v Vjesniku Dragan Djurić.
Če si podrobneje ogledamo sestavljena veznika ker pa1 in ker pa2, lah-
ko opazimo, da se eksplicitno ne nanašata na noben del besedila. Name-
sto tega segata izven besedila in uvajata nekatere nove argumente: dejstvo,
da je ob določenem času Janez Janša kandidiral za predsednika RK ZSMS,
in dejstvo, da se je postopek izbora bližal koncu (v najboljšem primeru sta
bili obe dejstvi del predhodne skupne vednosti). Ker pa1 in ker pa2 v bese-
dilo torej (implicitno) uvajata nove izjavljalce, nove izjavljalne položaje in
nove glasove, ali če povemo to nekoliko bolj abstraktno in natančno, vezni-
ka uvajata nova stališča in dele informacij, ki eksplicitno in transparentno
niso bili vključeni v besedilo. Da bi besedilu dali nujno koherenco (inter-
pretativno avtonomijo in neodvisnost), moramo predpostavljati, da so sta-
lišča govorca (v našem primeru avtorja članka) posledica soočenja več iz-
javljalcev ali izjavljalnih položajev (ki so v članku le nakazani, a niso z njim
neposredno povezani). Tovrstno strukturiranje v besedilu bomo, izhajajoč
iz že predstavljenega Ducrotovega koncepta o polifoniji, imenovali večglas-
no, polifono strukturiranje.
Zaradi večje jasnosti ga na tem mestu vendarle nekoliko obnovimo.10
Koncept polifonije ne razlikuje le med avtorjem (kot hipotetično empirič-
no entiteto) in govorcem (kot entiteto, ki spada v diskurz), temveč cepi go-
vorca še na več izjavljalcev ali izjavljalnih položajev, ki so potemtakem pov-
sem diskurzivne in znotrajjezikovne entitete. Govorec je odgovoren le za
konkreten diskurzivni fragment, ali, če smo bolj natančni, za dejanje izja-
vljanja (kot dogodek pojavljanja danega diskurzivnega fragmenta). Znot-
raj tega diskurzivnega fragmenta govorec predstavlja več izjavljalcev v vlo-
gi pobudnikov stališč, ki so izražena skozi in z diskurzivnim fragmentom,
medtem ko njihovo soočenje, to je predstavitev različnih stališč, odseva
kontekst, v katerem je bila izjava izrečena. Kot pojasnilo si na kratko oglej-
mo tole že znano izjavo:
10 Polifonijo smo nazorno predstavili že v poglavjih Med argumentativnimi členki in polifonijo
ter Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način.
