Page 107 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 107
Pa, modifikator veznikov
ne, medtem ko v odvisnem stavku pravi, da ji bo resničnostno vrednost za-
gotovil/zagotovila z lastnim delovanjem. V podkrepitev navajamo še nekaj
drugih primerov:
(48) Ugasni luč, sicer (pa) jo bom sam.
(49) Povrni mi povzročeno škodo, sicer (pa) te bom prisilil, da mi jo povrneš
(50) Zapri vrata, sicer (pa) jih bom sam.
Primere (48)–(50) lahko interpretiramo kot disjunktivni ali – ali;
toda če vanje vstavimo pa, odvisni stavek, ki ga uvaja sicer pa, na nek na-
čin razveljavlja ilokucijsko moč nadrednega stavka (v našem primeru uka-
za) in podeljuje celotnemu segmentu ambivalenten, celo nesmiseln sta-
tus. V nadrednem stavku govorec/govorka nekomu nekaj ukazuje, med-
tem ko v odvisnem stavku trdi, da bo to storil/storila sam/sama. Zato-
rej se zdi, da (47‘) – prav tako kakor vsi drugi primeri, kjer odvisni sta-
vek uvaja sicer pa – interpretativno ni avtonomen in neodvisen. Toda, v
nasprotju s (46‘), v tem primeru ni jasno, kako konstruirati tisti (impli-
citni) diskurzivni segment, na katerega bi se pa utegnil nanašati (in ne-
koliko osvetliti možni kontekst), ne da bi ob tem spremenili samo izjavo.
Toda, kot kažejo spodnji primeri, to ni edina raba sicer pa, ki jo pozna
slovenščina:
(51) Petra je vzela ključe. Sicer pa to ni prvič.
(52) Avto je fuč. Sicer pa tako ni bil vreden piškavega oreha.
(53) Prešeren je bil velik pijanec. Sicer pa je to znano.
Izpeljimo sedaj nasproten postopek kot v primerih (48)–(50) in izpusti-
mo pa:
(51‘) Petra je vzela ključe. Sicer to ni prvič.
(52’) Avto je fuč. Sicer tako ni bil vreden piškavega oreha.
(53’) Prešeren je bil velik pijanec. Sicer je to znano.
Primerom (51’) do (53’) manjka interpretativne avtonomije in neodvis-
nosti – zdi se, kot da so nedokončani in nekako »obvisijo v zraku«. Da bi
jih naredili za avtonomne in neodvisne, bi jih morali dopolniti, denimo:
(51’) = … vendar bi vseeno lahko prej povedala; (52’) = … vendar je bil še
vedno uporaben; (53’) = … vendar za oceno njegove pesniške veličine to ni po-
membno. In medtem ko je takšna dopolnila mogoče uvesti le v obliki pro-
tivnih stavkov, so primeri (51) do (53), kjer je uporabljen sestavljeni veznik
ne, medtem ko v odvisnem stavku pravi, da ji bo resničnostno vrednost za-
gotovil/zagotovila z lastnim delovanjem. V podkrepitev navajamo še nekaj
drugih primerov:
(48) Ugasni luč, sicer (pa) jo bom sam.
(49) Povrni mi povzročeno škodo, sicer (pa) te bom prisilil, da mi jo povrneš
(50) Zapri vrata, sicer (pa) jih bom sam.
Primere (48)–(50) lahko interpretiramo kot disjunktivni ali – ali;
toda če vanje vstavimo pa, odvisni stavek, ki ga uvaja sicer pa, na nek na-
čin razveljavlja ilokucijsko moč nadrednega stavka (v našem primeru uka-
za) in podeljuje celotnemu segmentu ambivalenten, celo nesmiseln sta-
tus. V nadrednem stavku govorec/govorka nekomu nekaj ukazuje, med-
tem ko v odvisnem stavku trdi, da bo to storil/storila sam/sama. Zato-
rej se zdi, da (47‘) – prav tako kakor vsi drugi primeri, kjer odvisni sta-
vek uvaja sicer pa – interpretativno ni avtonomen in neodvisen. Toda, v
nasprotju s (46‘), v tem primeru ni jasno, kako konstruirati tisti (impli-
citni) diskurzivni segment, na katerega bi se pa utegnil nanašati (in ne-
koliko osvetliti možni kontekst), ne da bi ob tem spremenili samo izjavo.
Toda, kot kažejo spodnji primeri, to ni edina raba sicer pa, ki jo pozna
slovenščina:
(51) Petra je vzela ključe. Sicer pa to ni prvič.
(52) Avto je fuč. Sicer pa tako ni bil vreden piškavega oreha.
(53) Prešeren je bil velik pijanec. Sicer pa je to znano.
Izpeljimo sedaj nasproten postopek kot v primerih (48)–(50) in izpusti-
mo pa:
(51‘) Petra je vzela ključe. Sicer to ni prvič.
(52’) Avto je fuč. Sicer tako ni bil vreden piškavega oreha.
(53’) Prešeren je bil velik pijanec. Sicer je to znano.
Primerom (51’) do (53’) manjka interpretativne avtonomije in neodvis-
nosti – zdi se, kot da so nedokončani in nekako »obvisijo v zraku«. Da bi
jih naredili za avtonomne in neodvisne, bi jih morali dopolniti, denimo:
(51’) = … vendar bi vseeno lahko prej povedala; (52’) = … vendar je bil še
vedno uporaben; (53’) = … vendar za oceno njegove pesniške veličine to ni po-
membno. In medtem ko je takšna dopolnila mogoče uvesti le v obliki pro-
tivnih stavkov, so primeri (51) do (53), kjer je uporabljen sestavljeni veznik
