Page 115 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 115
Pa, modifikator veznikov
V – izraža rahlo omejitev, pridržek:
(63) To je sicer lepo, je pa zame predrago.
VI – izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja:
(64) Vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan.
(65) Lahko greš z mano. Sicer pa se rajši vidim, da ostaneš doma.
VII – izraža splošno veljavnost povedanega:
(66) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkuše-
nih metodah.
(67) Od vseh zahteva natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe.
VII – poudarja zanikano trditev, ugotovitev:
(68) Ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo.
(69) Kdo tako kriči? Sicer pa mi to nič mar.
(70) Tega niste nikoli omenili. Sicer pa pustimo to zdaj.
Za potrebe pričujočega članka se zdijo še posebej zanimive rabe vezni-
kov ker (55)–(56) in sicer (64)–(70). Primera (55) in (56) kažeta, da defini-
cije v SSKJ podajajo zavajajoča pojasnila. Četudi bi v teh primerih ‘vsebino
odvisnega stavka‘ bilo mogoče interpretirati kot ‘vzrok dogajanja v nadred-
nem stavku‘, tega ne bi mogli in smeli razumeti v časovno vzročnem smis-
lu. Ne bi namreč mogli reči, da je vršilec dejanja v (55) obmolknil, ker ni
smel povedati resnice, ali natančneje, da je bilo njegovo nenadno spoznan-
je, da ne sme povedati resnice, vzrok, da je utihnil. Prej bi lahko rekli, da
je ‘vsebina odvisnega stavka‘ interpretacija povezanih dogodkov v nadred-
nem stavku. Vršilec dejanja bi, denimo, lahko obmolknil že pred ali po
tem, ko bi izvedel za ‘vsebino nadrednega stavka‘. Še več, opraviti imamo z
domnevno resničnim dogodkom, s katerim sta povezana dva sistema ver-
jetij: prvi pripada molčečemu vršilcu dejanja, drugi govorcu. Poslušalcem/
bralcem je na voljo le govorčeva resnica, in sicer, da je vršilec dejanja bil
tiho, ker ni smel povedati resnice. Še vedno pa ne vemo, ali bi se molčeči vr-
šilec dejanja strinjal z govorčevo interpretacijo (ne glede na dejansko stan-
je stvari). ‘Vsebino odvisnega stavka‘ smemo tako razumeti le kot govorče-
vo interpretacijo molka vršilca dejanja, ne pa (nujno) tudi kot vzrok zanj.
Primer (56) je mogoče utemeljiti na podoben način: malo verjetno je,
da bi lahko bila ‘vsebina odvisnega stavka‘ (moja vednost o tem, da je sub-
jekt razprave pošten) vzrok za z njo povezan dogodek v nadrednem stav-
ku (dejstvo, da sem se nanj obrnil). Veliko verjetnejša je možnost je, da gre
za njegovo interpretacijo: verjetno sem se nanj obrnil, ker sem vedel, da je
(običajno) pošten, toda razlog, da sem se nanj obrnil prav ob tej priložnosti
V – izraža rahlo omejitev, pridržek:
(63) To je sicer lepo, je pa zame predrago.
VI – izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja:
(64) Vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja, da je bolan.
(65) Lahko greš z mano. Sicer pa se rajši vidim, da ostaneš doma.
VII – izraža splošno veljavnost povedanega:
(66) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizkuše-
nih metodah.
(67) Od vseh zahteva natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe.
VII – poudarja zanikano trditev, ugotovitev:
(68) Ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo.
(69) Kdo tako kriči? Sicer pa mi to nič mar.
(70) Tega niste nikoli omenili. Sicer pa pustimo to zdaj.
Za potrebe pričujočega članka se zdijo še posebej zanimive rabe vezni-
kov ker (55)–(56) in sicer (64)–(70). Primera (55) in (56) kažeta, da defini-
cije v SSKJ podajajo zavajajoča pojasnila. Četudi bi v teh primerih ‘vsebino
odvisnega stavka‘ bilo mogoče interpretirati kot ‘vzrok dogajanja v nadred-
nem stavku‘, tega ne bi mogli in smeli razumeti v časovno vzročnem smis-
lu. Ne bi namreč mogli reči, da je vršilec dejanja v (55) obmolknil, ker ni
smel povedati resnice, ali natančneje, da je bilo njegovo nenadno spoznan-
je, da ne sme povedati resnice, vzrok, da je utihnil. Prej bi lahko rekli, da
je ‘vsebina odvisnega stavka‘ interpretacija povezanih dogodkov v nadred-
nem stavku. Vršilec dejanja bi, denimo, lahko obmolknil že pred ali po
tem, ko bi izvedel za ‘vsebino nadrednega stavka‘. Še več, opraviti imamo z
domnevno resničnim dogodkom, s katerim sta povezana dva sistema ver-
jetij: prvi pripada molčečemu vršilcu dejanja, drugi govorcu. Poslušalcem/
bralcem je na voljo le govorčeva resnica, in sicer, da je vršilec dejanja bil
tiho, ker ni smel povedati resnice. Še vedno pa ne vemo, ali bi se molčeči vr-
šilec dejanja strinjal z govorčevo interpretacijo (ne glede na dejansko stan-
je stvari). ‘Vsebino odvisnega stavka‘ smemo tako razumeti le kot govorče-
vo interpretacijo molka vršilca dejanja, ne pa (nujno) tudi kot vzrok zanj.
Primer (56) je mogoče utemeljiti na podoben način: malo verjetno je,
da bi lahko bila ‘vsebina odvisnega stavka‘ (moja vednost o tem, da je sub-
jekt razprave pošten) vzrok za z njo povezan dogodek v nadrednem stav-
ku (dejstvo, da sem se nanj obrnil). Veliko verjetnejša je možnost je, da gre
za njegovo interpretacijo: verjetno sem se nanj obrnil, ker sem vedel, da je
(običajno) pošten, toda razlog, da sem se nanj obrnil prav ob tej priložnosti
