Page 117 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 117
Pa, modifikator veznikov
Če mu vsi strežejo, je (v resnici) bolan (sicer si samo domišlja, da je
bolan).]
Na drugi strani izpuščanje pa v primerih (66) in (68) stavke oropa nji-
hove interpretativne avtonomije in neodvisnosti, s čimer postanejo kon-
tekstualno povsem neumestljivi, kot kažeta primera (66‘) in (68‘):
(66) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizku-
šenih metodah.
(66’) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer so delali po že preizkuše-
nih metodah
(68) Ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo.
(68’) Ne bomo te več silili. Sicer ne misli, da je tako hudo.
Isti problem smo obravnavali že v zvezi s primeri (51’)–(53’), toda zani-
mivo je, da primera (66’) in (68’) pridobita nazaj svojo interpretativno av-
tonomijo in neodvisnost, če ob pa izpustimo tudi sicer:
(66‘‘) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Delali so po že preizkušenih
metodah.
(68’’) Ne bomo te več silili. Ne misli, da je tako hudo.
Takšna substitutivna analiza nas vodi do sklepa, da je sestavljeni veznik
sicer pa in ne sicer sam tisti, na katerega se morajo nanašati definicije VI–
VIII v SSKJ.
Toda tovrstna analiza postavlja tudi neprijetno vprašanje: če je veznik
sicer pa mogoče izpustiti, ne da bi to vplivalo na avtonomijo in neodvisnost
analiziranih argumentativnih nizov, zakaj ga potem sploh uporabljati?
Moja hipoteza je, da se uporablja z namenom, da bi argumentu dal kom-
pleksnost – ali vsaj vtis kompleksnosti – da bi preoblikoval (običajno) line-
arno argumentativno strukturo, A S, S A, v kompleksno, večplastno
strukturo – natanko s sklicevanjem na neko skupno, splošno ali implicit-
no vednost iz ozadja, na neki predhodni diskurzivni segment ali izven-dis-
kurzivno situacijo.
Še nekaj primerov iz tiska
Preverimo sedaj zgornjo hipotezo na nekaj člankih, ki smo jih, ponov-
no, izbrali iz glavnega slovenskega dnevnika Delo.
Če mu vsi strežejo, je (v resnici) bolan (sicer si samo domišlja, da je
bolan).]
Na drugi strani izpuščanje pa v primerih (66) in (68) stavke oropa nji-
hove interpretativne avtonomije in neodvisnosti, s čimer postanejo kon-
tekstualno povsem neumestljivi, kot kažeta primera (66‘) in (68‘):
(66) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že preizku-
šenih metodah.
(66’) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer so delali po že preizkuše-
nih metodah
(68) Ne bomo te več silili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo.
(68’) Ne bomo te več silili. Sicer ne misli, da je tako hudo.
Isti problem smo obravnavali že v zvezi s primeri (51’)–(53’), toda zani-
mivo je, da primera (66’) in (68’) pridobita nazaj svojo interpretativno av-
tonomijo in neodvisnost, če ob pa izpustimo tudi sicer:
(66‘‘) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Delali so po že preizkušenih
metodah.
(68’’) Ne bomo te več silili. Ne misli, da je tako hudo.
Takšna substitutivna analiza nas vodi do sklepa, da je sestavljeni veznik
sicer pa in ne sicer sam tisti, na katerega se morajo nanašati definicije VI–
VIII v SSKJ.
Toda tovrstna analiza postavlja tudi neprijetno vprašanje: če je veznik
sicer pa mogoče izpustiti, ne da bi to vplivalo na avtonomijo in neodvisnost
analiziranih argumentativnih nizov, zakaj ga potem sploh uporabljati?
Moja hipoteza je, da se uporablja z namenom, da bi argumentu dal kom-
pleksnost – ali vsaj vtis kompleksnosti – da bi preoblikoval (običajno) line-
arno argumentativno strukturo, A S, S A, v kompleksno, večplastno
strukturo – natanko s sklicevanjem na neko skupno, splošno ali implicit-
no vednost iz ozadja, na neki predhodni diskurzivni segment ali izven-dis-
kurzivno situacijo.
Še nekaj primerov iz tiska
Preverimo sedaj zgornjo hipotezo na nekaj člankih, ki smo jih, ponov-
no, izbrali iz glavnega slovenskega dnevnika Delo.
