Page 102 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 102
Argumentacija v jeziku
Večerja je SKORAJ nared argumentira v prid nekega implicitnega sklepa,
kot je npr. Treba je pohiteti. Isti sklep prav tako podpira (logično ‘čistej-
ši‘) argument Večerja je ŽE nared, ki je (za implicitni sklep Treba je pohite-
ti) močnejši od argumenta Večerja je SKORAJ nared, oba pa sta enako ar-
gumentativno usmerjena. Tako na argumentativni lestvici, kot jo vidimo v
primeru (38),
(38) /pripravljenost večerje/
četudi je šibkejši, argument Večerja je skoraj nared podpira isti sklep kot
močnejši (ali najmočnejši) argument s prikazane lestvice. Argumentativna
usmerjenost je torej, ne glede na kontekst, vpisana v sam veznik skoraj. Vsak
argument, ki vsebuje ta veznik, tako predstavlja omejitev za nadaljevanje
diskurza: sklep, ki mu sledi, mora (argumentativno) ustrezati smeri, ki jo
je začrtala oziroma zamejila raba prislova skoraj. Z drugimi besedami: od
Večerja je SKORAJ nared je nemogoče sklepati (v smeri) Še je čas, ni ti tre-
ba hiteti (razen če ne vpeljemo dodatnih veznikov, ki ublažijo začetnega).
Kot eno ključnih izhodišč v TAJ smo v predhodnih poglavjih opre-
delili prehod od A(rgumenta) do S(klepa), ki je mogoč s pomočjo (običaj-
no implicitnega) sklicevanja na določene sheme podatkov iz ozadja in jih
Ducrot imenuje topoi. Temeljno zgradbo topoi bi lahko predstavili s tema
dvema oblikama:
(39) Bolj ko (je nekaj) P, bolj (je nekaj) Q
(Bolj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati)
ali
(40) Manj ko (je nekaj) P, manj (je nekaj) Q
(Manj ko je toplo, manj prijetno se je sprehajati.)
Povzemimo še nekaj značilnosti topoi. Gre za splošne (in obenem zelo
abstraktne), skupne in skalarne sheme ali matrice, ki omogočajo množico
partikularnih sklepov, ki pa niso obvezni in obvezujoči na način silogizma
ali logične dedukcije. Topos (t. j. sklicevanje na topos, uporaba ali njegov
priklic) lahko neki sklep omogoči, a govorca k temu sklepu ne zavezuje. So-
Večerja je SKORAJ nared argumentira v prid nekega implicitnega sklepa,
kot je npr. Treba je pohiteti. Isti sklep prav tako podpira (logično ‘čistej-
ši‘) argument Večerja je ŽE nared, ki je (za implicitni sklep Treba je pohite-
ti) močnejši od argumenta Večerja je SKORAJ nared, oba pa sta enako ar-
gumentativno usmerjena. Tako na argumentativni lestvici, kot jo vidimo v
primeru (38),
(38) /pripravljenost večerje/
četudi je šibkejši, argument Večerja je skoraj nared podpira isti sklep kot
močnejši (ali najmočnejši) argument s prikazane lestvice. Argumentativna
usmerjenost je torej, ne glede na kontekst, vpisana v sam veznik skoraj. Vsak
argument, ki vsebuje ta veznik, tako predstavlja omejitev za nadaljevanje
diskurza: sklep, ki mu sledi, mora (argumentativno) ustrezati smeri, ki jo
je začrtala oziroma zamejila raba prislova skoraj. Z drugimi besedami: od
Večerja je SKORAJ nared je nemogoče sklepati (v smeri) Še je čas, ni ti tre-
ba hiteti (razen če ne vpeljemo dodatnih veznikov, ki ublažijo začetnega).
Kot eno ključnih izhodišč v TAJ smo v predhodnih poglavjih opre-
delili prehod od A(rgumenta) do S(klepa), ki je mogoč s pomočjo (običaj-
no implicitnega) sklicevanja na določene sheme podatkov iz ozadja in jih
Ducrot imenuje topoi. Temeljno zgradbo topoi bi lahko predstavili s tema
dvema oblikama:
(39) Bolj ko (je nekaj) P, bolj (je nekaj) Q
(Bolj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati)
ali
(40) Manj ko (je nekaj) P, manj (je nekaj) Q
(Manj ko je toplo, manj prijetno se je sprehajati.)
Povzemimo še nekaj značilnosti topoi. Gre za splošne (in obenem zelo
abstraktne), skupne in skalarne sheme ali matrice, ki omogočajo množico
partikularnih sklepov, ki pa niso obvezni in obvezujoči na način silogizma
ali logične dedukcije. Topos (t. j. sklicevanje na topos, uporaba ali njegov
priklic) lahko neki sklep omogoči, a govorca k temu sklepu ne zavezuje. So-
