Page 91 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 91
Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih
tiko umetnostnih muzejev, ki jim očita, da trgajo umetniška dela iz njihove-
ga izvirnega okolja in jih ločujejo od kontinuitete družbenega življenja, s ka-
terim so bila izvorno povezana. Nato Levi navede dva argumenta, ki posta-
vljata pod vprašaj omenjeno Deweyevo pozicijo, ki jo navaja v svojem delu
Art as Experience. Najprej na primeru Benetk pokaže, da bi bile znane Car-
pacciove slike, ki so sedaj zbrane v beneški Akademiji, za vedno zgubljene, če
bi se striktno držali Deweyevega načela. Zato je po njegovem mnenju obstoj
umetnostnih muzejev upravičen vsaj kot nadomestni prostor za tiste ume-
tnine, ki so ostale brez svojega izvirnega okolja. Kot drugi argument pa nave-
de estetske teorije, ki definirajo estetsko izkustvo kot kontemplacijo umetni-
ne zavoljo nje same, medtem ko njen religiozni, meščanski ali domači kon-
tekst uniči prav tisto »distanco«, ki šele omogoči resnično estetsko vredno-
tenje. Tako je na primer religiozna atmosfera, ki obdaja Bellinijevo Marijo z
otrokom v cerkvi San Zaccaria v Benetkah, ovira za čisto estetsko kontempla-
cijo. Podobno deluje tudi imenitnost meščanskega okolja na znamenito Lo-
renzettijevo fresko Posledice dobre vlade v mestni hiši v Sieni, kjer postane
njena estetska vrednost sekundarnega pomena. Nič drugače se ne godi Ga-
insboroughovim delom v mestni hiši v Londonu, kjer jih ne opažamo kot sa-
mostojna umetniška dela, temveč kot dodatne elemente razkošja in pleme-
nitosti v celoti dekorativne sheme. Potemtakem imamo opraviti z neke vrste
paradoksom: umetniški muzeji, ki jih Dewey kritizira zato, ker so vanje pre-
meščena umetniška dela iz njihovih izvirnih okolij, so lahko v resnici edini
prostor, v katerem je pravo estetsko doživetje sploh mogoče.
Deweyeva kritika je po Leviju utemeljena na neizrečeni filozofski pre-
misi: na opoziciji med individualizmom Johna Stuarta Milla in Heglovim
zgodovinskim kontekstualizmom. Ta opozicija naj bi imela implikacije za
muzejsko politiko in prakso. Kazala pa naj bi se v dveh osnovnih načinih
prezentacije umetnin v umetnostnih muzejih.
Prvi način je prezentacija posamičnih umetnin ne glede na časovno
obdobje, v katerem so nastale. V sodobnih umetnostnih muzejih je to
dokaj redka praksa. Pa še takrat, ko je posamično umetniško delo razsta-
vljeno samostojno, ni razstavljeno prvenstveno zato, da bi s tem omogo-
čili obiskovalcem pristno estetsko doživetje, temveč, da bi zbudili pozor-
nost za novo pridobitev v muzeju (Rembrandtova slika Aristotel pred Ho-
merjevim poprsjem v Metropolitanskem muzeju v New Yorku) ali pa za
predstavitev restavriranega dela (Rembrandtova Nočna straža v Ryksmu-
seumu v Amsterdamu). Izjema je za Levija Frickov muzej v New Yorku,
ki je po njegovem prepričanju zasnovan tako, da preprosto vabi k čisti in-
dividualni kontemplaciji umetnin, čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za
tiko umetnostnih muzejev, ki jim očita, da trgajo umetniška dela iz njihove-
ga izvirnega okolja in jih ločujejo od kontinuitete družbenega življenja, s ka-
terim so bila izvorno povezana. Nato Levi navede dva argumenta, ki posta-
vljata pod vprašaj omenjeno Deweyevo pozicijo, ki jo navaja v svojem delu
Art as Experience. Najprej na primeru Benetk pokaže, da bi bile znane Car-
pacciove slike, ki so sedaj zbrane v beneški Akademiji, za vedno zgubljene, če
bi se striktno držali Deweyevega načela. Zato je po njegovem mnenju obstoj
umetnostnih muzejev upravičen vsaj kot nadomestni prostor za tiste ume-
tnine, ki so ostale brez svojega izvirnega okolja. Kot drugi argument pa nave-
de estetske teorije, ki definirajo estetsko izkustvo kot kontemplacijo umetni-
ne zavoljo nje same, medtem ko njen religiozni, meščanski ali domači kon-
tekst uniči prav tisto »distanco«, ki šele omogoči resnično estetsko vredno-
tenje. Tako je na primer religiozna atmosfera, ki obdaja Bellinijevo Marijo z
otrokom v cerkvi San Zaccaria v Benetkah, ovira za čisto estetsko kontempla-
cijo. Podobno deluje tudi imenitnost meščanskega okolja na znamenito Lo-
renzettijevo fresko Posledice dobre vlade v mestni hiši v Sieni, kjer postane
njena estetska vrednost sekundarnega pomena. Nič drugače se ne godi Ga-
insboroughovim delom v mestni hiši v Londonu, kjer jih ne opažamo kot sa-
mostojna umetniška dela, temveč kot dodatne elemente razkošja in pleme-
nitosti v celoti dekorativne sheme. Potemtakem imamo opraviti z neke vrste
paradoksom: umetniški muzeji, ki jih Dewey kritizira zato, ker so vanje pre-
meščena umetniška dela iz njihovih izvirnih okolij, so lahko v resnici edini
prostor, v katerem je pravo estetsko doživetje sploh mogoče.
Deweyeva kritika je po Leviju utemeljena na neizrečeni filozofski pre-
misi: na opoziciji med individualizmom Johna Stuarta Milla in Heglovim
zgodovinskim kontekstualizmom. Ta opozicija naj bi imela implikacije za
muzejsko politiko in prakso. Kazala pa naj bi se v dveh osnovnih načinih
prezentacije umetnin v umetnostnih muzejih.
Prvi način je prezentacija posamičnih umetnin ne glede na časovno
obdobje, v katerem so nastale. V sodobnih umetnostnih muzejih je to
dokaj redka praksa. Pa še takrat, ko je posamično umetniško delo razsta-
vljeno samostojno, ni razstavljeno prvenstveno zato, da bi s tem omogo-
čili obiskovalcem pristno estetsko doživetje, temveč, da bi zbudili pozor-
nost za novo pridobitev v muzeju (Rembrandtova slika Aristotel pred Ho-
merjevim poprsjem v Metropolitanskem muzeju v New Yorku) ali pa za
predstavitev restavriranega dela (Rembrandtova Nočna straža v Ryksmu-
seumu v Amsterdamu). Izjema je za Levija Frickov muzej v New Yorku,
ki je po njegovem prepričanju zasnovan tako, da preprosto vabi k čisti in-
dividualni kontemplaciji umetnin, čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za
