Page 92 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 92
Homo spectator
kontekstualno postavitev. Muzej je »prezentacija umetniških del v nji-
hovi goli individualnosti, je tempelj čistega estetskega izkustva, dejan-
sko utelešenje ideje umetnostnega muzeja kot zbirke, ki ne vključuje ni-
česar drugega, razen mojstrovin.« V njem so dela Rembrandta, Johanne-
sa Vermeerja, Hansa Holbeina, Giovannija Bellinija, Tiziana, Antoniusa
Van Dycka, Paola Veroneseja, ki vsako zase vabi gledalca, da se zaustavi,
ga opazuje, občuduje, presoja in doživlja kot umetnino zunaj časa in pro-
stora. Zato ne posveča zbirka nobene posebne pozornosti času in prosto-
ru njihovega nastanka. V bistvu je to ahistorična postavitev, ki ne uteleša
nikakršnega poenotenega smisla časa, prostora ali kulture.21
Drugi način prezentacije umetnin je prvemu povsem nasproten. Ume-
tnostni muzej je v tej koncepciji mišljen kot prostor poučevanja, razsvetlje-
vanja in ilustriranja kulturne zgodovine. Zanj je ključna doktrina »esenci-
alne temporalnosti«, ki bi jo nemara lahko povzeli s tezo, da je umetniško
delo mogoče razumeti le v zgodovinskem kontekstu. V nasprotju z estet-
sko kontemplacijo v čisti sedanjosti je tu poudarek na zgodovinskem razu-
mevanju, katerega cilj je ponovna prilastitev preteklosti, njena oživitev in
obnovitev ne povsem znanega materiala. Združevanje in prezentacija ume-
tnin v tako koncipiranem muzeju prikaže, kako so različne umetnosti po-
vezane kot način življenja, ki konstituira posebna zgodovinska obdobja:
»srednji vek«, »italijansko renesanso« ipd. S tem ko so umetniška dela
umeščena v prostor in čas tako, da se vidi njihova medsebojna povezanost,
je dana možnost za razumevanje (Verstehen) in podoživljanje (Nacherle-
ben) umetniških del v Diltheyevem pomenu besede.
Toda, pravi Levi, umetniški muzej kot institucija za poučevanje o kul-
turni zgodovini mora predpostavljati neko vnaprejšnje strinjanje glede
konvencije o historični klasifikaciji in vednost o duhu časa (Zeitgeist).
Umetnostni muzej lahko opravlja nalogo osvetljevanja kulturne zgodo-
vine vsaj na tri načine.
Prvi način je kot muzej, ki je v celoti posvečen enemu samemu zgo-
dovinskemu obdobju. Zgled zanj je Musée de Cluny v Parizu. To je mu-
zej, ki hrani eno najlepših zbirk srednjeveške umetnosti in obrti v eni od
dveh ohranjenih srednjeveških stavb v Parizu. Izbor in postavitev ekspo-
natov spodbujata prav tisto razumevanje in podoživljanje, o katerem govo-
ri Dilthey.
Drugi način je s predstavitvijo umetnin v zgodovinskem kontekstu
tako, da zbirka predstavlja podobo aristokratskega načina življenja v dolo-
21 N. d., 21–34.
kontekstualno postavitev. Muzej je »prezentacija umetniških del v nji-
hovi goli individualnosti, je tempelj čistega estetskega izkustva, dejan-
sko utelešenje ideje umetnostnega muzeja kot zbirke, ki ne vključuje ni-
česar drugega, razen mojstrovin.« V njem so dela Rembrandta, Johanne-
sa Vermeerja, Hansa Holbeina, Giovannija Bellinija, Tiziana, Antoniusa
Van Dycka, Paola Veroneseja, ki vsako zase vabi gledalca, da se zaustavi,
ga opazuje, občuduje, presoja in doživlja kot umetnino zunaj časa in pro-
stora. Zato ne posveča zbirka nobene posebne pozornosti času in prosto-
ru njihovega nastanka. V bistvu je to ahistorična postavitev, ki ne uteleša
nikakršnega poenotenega smisla časa, prostora ali kulture.21
Drugi način prezentacije umetnin je prvemu povsem nasproten. Ume-
tnostni muzej je v tej koncepciji mišljen kot prostor poučevanja, razsvetlje-
vanja in ilustriranja kulturne zgodovine. Zanj je ključna doktrina »esenci-
alne temporalnosti«, ki bi jo nemara lahko povzeli s tezo, da je umetniško
delo mogoče razumeti le v zgodovinskem kontekstu. V nasprotju z estet-
sko kontemplacijo v čisti sedanjosti je tu poudarek na zgodovinskem razu-
mevanju, katerega cilj je ponovna prilastitev preteklosti, njena oživitev in
obnovitev ne povsem znanega materiala. Združevanje in prezentacija ume-
tnin v tako koncipiranem muzeju prikaže, kako so različne umetnosti po-
vezane kot način življenja, ki konstituira posebna zgodovinska obdobja:
»srednji vek«, »italijansko renesanso« ipd. S tem ko so umetniška dela
umeščena v prostor in čas tako, da se vidi njihova medsebojna povezanost,
je dana možnost za razumevanje (Verstehen) in podoživljanje (Nacherle-
ben) umetniških del v Diltheyevem pomenu besede.
Toda, pravi Levi, umetniški muzej kot institucija za poučevanje o kul-
turni zgodovini mora predpostavljati neko vnaprejšnje strinjanje glede
konvencije o historični klasifikaciji in vednost o duhu časa (Zeitgeist).
Umetnostni muzej lahko opravlja nalogo osvetljevanja kulturne zgodo-
vine vsaj na tri načine.
Prvi način je kot muzej, ki je v celoti posvečen enemu samemu zgo-
dovinskemu obdobju. Zgled zanj je Musée de Cluny v Parizu. To je mu-
zej, ki hrani eno najlepših zbirk srednjeveške umetnosti in obrti v eni od
dveh ohranjenih srednjeveških stavb v Parizu. Izbor in postavitev ekspo-
natov spodbujata prav tisto razumevanje in podoživljanje, o katerem govo-
ri Dilthey.
Drugi način je s predstavitvijo umetnin v zgodovinskem kontekstu
tako, da zbirka predstavlja podobo aristokratskega načina življenja v dolo-
21 N. d., 21–34.
