Page 95 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 95
Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih
neh: sintagmatski in paradigmatski. »Sintagmatsko« razmerje je (po Saus-
suru) razmerje in praesentia; temelji na dveh ali več terminih (Marronejeva
jih nadomesti z »elementi«), ki so na enak način prisotni v nekem stvarnem
zaporedju. Nasprotno pa asociacijsko razmerje (ki ga C. Marrone imenuje v
skladu s pozneje uveljavljeno Hjelemslevo terminologijo »paradigmatsko«)
združuje termine in absentia v nekem virtualnem mnemoničnem nizu. S
tega dvojnega vidika je vsaka lingvistična enota (po Marronejevi vsak »ele-
ment«) primerljiva z določenim delom neke stavbe, na primer s stebrom. Ste-
ber se po eni strani nahaja v določenem razmerju z arhitravom, ki ga nosi. Ta-
kšna razporeditev dveh enot (stebra in arhitrava), ki sta prisotni v prostoru,
spominja na sintagmatsko razmerje. Če pa je po drugi strani steber dorske-
ga stila, vzpodbudi primerjavo z drugimi stebri (jonskim, korintskim, itd.),
ki so v prostoru odsotni elementi: to razmerje je asociacijsko (po Marroneje-
vi paradigmatsko).26
Ker Caterina Marrone prenese na likovno področje lingvistični model,
se zastavlja vprašanje legitimnosti take posplošitve.
Toda Marronejeva ne začenja na novo, temveč le nadaljuje, kar je po
Rolandu Barthesu začel že sam Ferdinand de Saussure, ko je s tezo, da
ravnini sintagem in asociacij ustrezata dvema oblikama duhovnih dejav-
nosti, prekoračil meje lingvistike. Še bolj pa to velja za Romana Jakobso-
na, ki je prevzel Saussurovo razširitev, tako da je opozicijo med metafo-
ro (paradigma) in metonimijo (sintagma) prenesel na nejezikovne govo-
rice.27 Toda pri tem ne smemo pomešati dveh konceptualnih horizontov.
V Saussurovem se znaki povezujejo. Povezujejo se na dva načina: enkrat
in praesentia, v sintagmatski niz čutno navzočih znakov, tj. tako, da so v
stavku ali v našem primeru na sliki, znaki (besede oz. likovni elementi,
figure itd.) postavljeni drug ob drugega. Drugič pa so povezani in absen-
tia v paradigmatski niz, tj. v leksikalni povezavi, kjer prej omenjeni nav-
zoči znaki evocirajo odsotne znake, ki so možni na njihovem mestu. V Ja-
kobsonovem horizontu pa se znaki ne povezujejo, ampak drug drugega
reprezentirajo oz. zastopajo. Če del zastopa celoto, gre za metonomijo, če
pa neki znak evocira drug znak zaradi podobnosti ali zaradi konvencije,
imamo opravka z metaforično reprezentacijo.
Za C. Marrone, ki se giblje znotraj prvega horizonta, so sintagmatska
razmerja tista podlaga, prek katere se lahko gledalec približa stičnim, de-
jansko prisotnim in neposredno zaznavnim elementom likovnega dela
26 F. de Saussure, Cours de linguistique générale, Paris 1985, 171; prim.: C. Marrone, Didattica e
comunicazione visiva, 13–14.
27 R. Barthes, Retorika Starih, Elementi semiologije, Ljubljana 1990, 176–177.
neh: sintagmatski in paradigmatski. »Sintagmatsko« razmerje je (po Saus-
suru) razmerje in praesentia; temelji na dveh ali več terminih (Marronejeva
jih nadomesti z »elementi«), ki so na enak način prisotni v nekem stvarnem
zaporedju. Nasprotno pa asociacijsko razmerje (ki ga C. Marrone imenuje v
skladu s pozneje uveljavljeno Hjelemslevo terminologijo »paradigmatsko«)
združuje termine in absentia v nekem virtualnem mnemoničnem nizu. S
tega dvojnega vidika je vsaka lingvistična enota (po Marronejevi vsak »ele-
ment«) primerljiva z določenim delom neke stavbe, na primer s stebrom. Ste-
ber se po eni strani nahaja v določenem razmerju z arhitravom, ki ga nosi. Ta-
kšna razporeditev dveh enot (stebra in arhitrava), ki sta prisotni v prostoru,
spominja na sintagmatsko razmerje. Če pa je po drugi strani steber dorske-
ga stila, vzpodbudi primerjavo z drugimi stebri (jonskim, korintskim, itd.),
ki so v prostoru odsotni elementi: to razmerje je asociacijsko (po Marroneje-
vi paradigmatsko).26
Ker Caterina Marrone prenese na likovno področje lingvistični model,
se zastavlja vprašanje legitimnosti take posplošitve.
Toda Marronejeva ne začenja na novo, temveč le nadaljuje, kar je po
Rolandu Barthesu začel že sam Ferdinand de Saussure, ko je s tezo, da
ravnini sintagem in asociacij ustrezata dvema oblikama duhovnih dejav-
nosti, prekoračil meje lingvistike. Še bolj pa to velja za Romana Jakobso-
na, ki je prevzel Saussurovo razširitev, tako da je opozicijo med metafo-
ro (paradigma) in metonimijo (sintagma) prenesel na nejezikovne govo-
rice.27 Toda pri tem ne smemo pomešati dveh konceptualnih horizontov.
V Saussurovem se znaki povezujejo. Povezujejo se na dva načina: enkrat
in praesentia, v sintagmatski niz čutno navzočih znakov, tj. tako, da so v
stavku ali v našem primeru na sliki, znaki (besede oz. likovni elementi,
figure itd.) postavljeni drug ob drugega. Drugič pa so povezani in absen-
tia v paradigmatski niz, tj. v leksikalni povezavi, kjer prej omenjeni nav-
zoči znaki evocirajo odsotne znake, ki so možni na njihovem mestu. V Ja-
kobsonovem horizontu pa se znaki ne povezujejo, ampak drug drugega
reprezentirajo oz. zastopajo. Če del zastopa celoto, gre za metonomijo, če
pa neki znak evocira drug znak zaradi podobnosti ali zaradi konvencije,
imamo opravka z metaforično reprezentacijo.
Za C. Marrone, ki se giblje znotraj prvega horizonta, so sintagmatska
razmerja tista podlaga, prek katere se lahko gledalec približa stičnim, de-
jansko prisotnim in neposredno zaznavnim elementom likovnega dela
26 F. de Saussure, Cours de linguistique générale, Paris 1985, 171; prim.: C. Marrone, Didattica e
comunicazione visiva, 13–14.
27 R. Barthes, Retorika Starih, Elementi semiologije, Ljubljana 1990, 176–177.
