Page 96 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 96
Homo spectator
(na primer element »Madona« je v neposrednem razmerju z elementom
»otrok« in elementom »sv. Ana« na Caravaggiovi sliki Madonna dei Pa-
lafrenieri). Analitična dejavnost, ki jo zahteva sintagmatska ravnina prou-
čevanje slike, je razrez oziroma dekompozicija slike na elemente, ki so bili v
razmerju logične konjunkcije tipa »in ... in«. Na paradigmatski ravnini pa
gre za asociacije gledalca, za asociacijske povezave: na primer omenjene Ca-
ravaggiove slike z drugimi podobami, ki niso neposredno navzoče v sami
sliki, temveč v gledalčevem spominu (v galeriji Borghese na primer z drugi-
mi »Madonami«, z Botticellijevo ali Lottovo). Analitična dejavnost, apli-
cirana na asociacije, na ravnino, ki združuje elemente, ki so v logično dis-
junktivnem razmerju tipa »ali ... ali« oziroma v razmerju substitucije, je
razvrščanje in klasifikacija podobnih elementov v kategorije.
Na tej osnovi je Marronejeva najprej izolirala elemente objekta A (npr.
»dvojna podoba Dafninega telesa«, »baročni koncept prostora«, »mito-
loški elementi« itd. v Berninijevi skulpturi Apolon in Dafna), potem pa je
izbrala drug objekt B tako, da so bili elementi objekta A v razmerju formal-
ne in/ali funkcionalne podobnosti z elementi objekta B (npr. »dvojna po-
doba Dafninega telesa« je bila primerjana z »dvojno naravo telesa« pri
Sfingi, Hermafroditu in Satiru; »baročni prostor« z Berninijevim Davi-
dom; »mitološki elementi« s Sfingo, Satirom in Tizianovim delom Amor
Sacro e Amor Profano ipd.). Tako izbrani in povezani elementi sedemnaj-
stih likovnih del iz zbirke, razstavljene v galeriji Borghese, so osnova za
vodstva, pri katerih otroci v starosti od 10. do 14. leta odkrivajo sintagmat-
ska in paradigmatska razmerja elementov razstavljenih likovnih del.
Pri koncipiranju vodstva so se omejili zgolj na najbolj elementarne
strukture in minimalno število elementov.
Poglejmo si sedaj model Marronejeve nekoliko podrobneje. V bistvu
gre za postopek, ki bi ga lahko imenovali razstavljanje ali demontaža ume-
tniških del. Pri tem se izločijo določene komponente, ki se nato primerjajo
z ostalimi komponentami razstavljenega umetniškega dela.
Primerjata se dve komponenti A in A‘, ki pripadata predmetoma B in
B‘. Če sta komponenti enaki in obenem izpolnjujeta isto funkcijo, se njun
pomen ne spremeni.
Vzemimo kot primer predmetov B in B‘ Ducciovo Madonna della Ca-
ppella Rucellai (B) in Cimabuejevo Madonno iz Louvra (B‘), kot kompo-
nenti A in A‘ pa dva elementa »Madonna«, ki sta zamenljiva zato, ker:
(na primer element »Madona« je v neposrednem razmerju z elementom
»otrok« in elementom »sv. Ana« na Caravaggiovi sliki Madonna dei Pa-
lafrenieri). Analitična dejavnost, ki jo zahteva sintagmatska ravnina prou-
čevanje slike, je razrez oziroma dekompozicija slike na elemente, ki so bili v
razmerju logične konjunkcije tipa »in ... in«. Na paradigmatski ravnini pa
gre za asociacije gledalca, za asociacijske povezave: na primer omenjene Ca-
ravaggiove slike z drugimi podobami, ki niso neposredno navzoče v sami
sliki, temveč v gledalčevem spominu (v galeriji Borghese na primer z drugi-
mi »Madonami«, z Botticellijevo ali Lottovo). Analitična dejavnost, apli-
cirana na asociacije, na ravnino, ki združuje elemente, ki so v logično dis-
junktivnem razmerju tipa »ali ... ali« oziroma v razmerju substitucije, je
razvrščanje in klasifikacija podobnih elementov v kategorije.
Na tej osnovi je Marronejeva najprej izolirala elemente objekta A (npr.
»dvojna podoba Dafninega telesa«, »baročni koncept prostora«, »mito-
loški elementi« itd. v Berninijevi skulpturi Apolon in Dafna), potem pa je
izbrala drug objekt B tako, da so bili elementi objekta A v razmerju formal-
ne in/ali funkcionalne podobnosti z elementi objekta B (npr. »dvojna po-
doba Dafninega telesa« je bila primerjana z »dvojno naravo telesa« pri
Sfingi, Hermafroditu in Satiru; »baročni prostor« z Berninijevim Davi-
dom; »mitološki elementi« s Sfingo, Satirom in Tizianovim delom Amor
Sacro e Amor Profano ipd.). Tako izbrani in povezani elementi sedemnaj-
stih likovnih del iz zbirke, razstavljene v galeriji Borghese, so osnova za
vodstva, pri katerih otroci v starosti od 10. do 14. leta odkrivajo sintagmat-
ska in paradigmatska razmerja elementov razstavljenih likovnih del.
Pri koncipiranju vodstva so se omejili zgolj na najbolj elementarne
strukture in minimalno število elementov.
Poglejmo si sedaj model Marronejeve nekoliko podrobneje. V bistvu
gre za postopek, ki bi ga lahko imenovali razstavljanje ali demontaža ume-
tniških del. Pri tem se izločijo določene komponente, ki se nato primerjajo
z ostalimi komponentami razstavljenega umetniškega dela.
Primerjata se dve komponenti A in A‘, ki pripadata predmetoma B in
B‘. Če sta komponenti enaki in obenem izpolnjujeta isto funkcijo, se njun
pomen ne spremeni.
Vzemimo kot primer predmetov B in B‘ Ducciovo Madonna della Ca-
ppella Rucellai (B) in Cimabuejevo Madonno iz Louvra (B‘), kot kompo-
nenti A in A‘ pa dva elementa »Madonna«, ki sta zamenljiva zato, ker:
