Page 67 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 67
Preliminarije za muzejsko padagogiko
vrtce pripravili mestni muzeji v Modeni)87 in ne šele tistim od šestega leta
dalje; pri vodstvu uporabljamo kombinacijo različnih metod (verbalno-te-
kstualna, ilustrativno-demonstrativna, eksperimentalno-praktična), med-
tem ko temelji francoski koncept »visites-conférences« predvsem na opazo-
vanju in vodenem razgovoru; podobno kot v francoskem konceptu je tudi v
našem poudarek na uvajanju elementov formalne analize likovnih del (bar-
va, svetloba, snov ipd.), poleg tega pa uvaja še elemente ikonografije (atribu-
ti) in semiologije (dekodiranje ikonografskega koda).
Morda je na prvi pogled videti, da je uvajanje rudimentarnih elementov
ikonografije in semiologije v koncept vodstva predšolskih otrok v nasprotju
s pedagoškimi spoznanji, še posebej z didaktičnim načelom primernosti pou-
ka otrokovi starosti, ki ga je formuliral že »oče didaktike«, J. A. Komenský.
To načelo zahteva, da je potrebno vse, kar učimo, razporediti v skladu s sta-
rostjo otrok oziroma tako, da jih učimo samo tisto, kar so sposobni razume-
ti. Toda s tem še nismo dokazali, da predšolski otroci niso sposobni razume-
ti elementov ikonografije in semiologije ali da z njihovim uvajanjem kršimo
omenjeno didaktično načelo. Prav nasprotno, sam Komenský je zahteval, da
naj daje »materinska šola« vsem predšolskim otrokom panzofsko oziroma
enciklopedično izobrazbo. Uči naj jih: metafiziko, fiziko, optiko, astronomi-
jo, geografijo, kronologijo, zgodovino, aritmetiko, geometrijo, statiko, me-
haniko, dialektiko, gramatiko, retoriko, poetiko, glasbo, ekonomijo, politi-
ko, etiko in religijo.88 Toda tako kot Komenský z učenjem metafizike ni mi-
slil učiti predšolske otroke Aristotelovo Metafiziko, ampak razumevati poj-
me, tako tudi mi z uvajanjem elementov ikonografije in semiologije ne vpe-
ljujemo ikonografskih študij kakega Panofskega ali Ecove in Barthesove se-
miologije, temveč otroke zgolj seznanjamo z legendami svetnikov in jih uči-
mo prepoznavati njihove atribute kot pertinentne znake, po katerih svetni-
ke lahko prepoznajo.
Razmišljanja o odnosu med slovenskimi šolami in
muzeji v obdobju po drugi svetovni vojni
Slovenski muzealci so komaj v začetku devetdesetih let 20. stoletja pri-
čeli sistematično vabiti predšolske otroke in mlajše šolarje v umetnostne
muzeje in galerije. Več izkušenj so imeli s starejšimi osnovnošolci, srednje-
87 Prim.: A. Ciocca, Scuola e museo, 93–94, 44–46.
88 Otroci se na primer učijo metafiziko, ko začenjajo razumevati pojme: nekaj, nič, je, ni, takšno,
drugačno, kje, kdaj, podobno, različno ipd.; fiziko, ko prepoznavajo, kaj je voda, zemlja, zrak,
ogenj, dež, sneg, led, kamen, grozdje, rastlina, ptica, riba itd.; optiko, ko začno razlikovati svetlo-
bo in temo, senco, barve itd.; astronomijo, ko se učijo, kaj je sonce, zvezda, luna in opazujejo, kako
vsak dan vzhajajo in zahajajo; itd. (prim.: J. A Komenský, Didactica Magna, XXVIII, 2–21).
vrtce pripravili mestni muzeji v Modeni)87 in ne šele tistim od šestega leta
dalje; pri vodstvu uporabljamo kombinacijo različnih metod (verbalno-te-
kstualna, ilustrativno-demonstrativna, eksperimentalno-praktična), med-
tem ko temelji francoski koncept »visites-conférences« predvsem na opazo-
vanju in vodenem razgovoru; podobno kot v francoskem konceptu je tudi v
našem poudarek na uvajanju elementov formalne analize likovnih del (bar-
va, svetloba, snov ipd.), poleg tega pa uvaja še elemente ikonografije (atribu-
ti) in semiologije (dekodiranje ikonografskega koda).
Morda je na prvi pogled videti, da je uvajanje rudimentarnih elementov
ikonografije in semiologije v koncept vodstva predšolskih otrok v nasprotju
s pedagoškimi spoznanji, še posebej z didaktičnim načelom primernosti pou-
ka otrokovi starosti, ki ga je formuliral že »oče didaktike«, J. A. Komenský.
To načelo zahteva, da je potrebno vse, kar učimo, razporediti v skladu s sta-
rostjo otrok oziroma tako, da jih učimo samo tisto, kar so sposobni razume-
ti. Toda s tem še nismo dokazali, da predšolski otroci niso sposobni razume-
ti elementov ikonografije in semiologije ali da z njihovim uvajanjem kršimo
omenjeno didaktično načelo. Prav nasprotno, sam Komenský je zahteval, da
naj daje »materinska šola« vsem predšolskim otrokom panzofsko oziroma
enciklopedično izobrazbo. Uči naj jih: metafiziko, fiziko, optiko, astronomi-
jo, geografijo, kronologijo, zgodovino, aritmetiko, geometrijo, statiko, me-
haniko, dialektiko, gramatiko, retoriko, poetiko, glasbo, ekonomijo, politi-
ko, etiko in religijo.88 Toda tako kot Komenský z učenjem metafizike ni mi-
slil učiti predšolske otroke Aristotelovo Metafiziko, ampak razumevati poj-
me, tako tudi mi z uvajanjem elementov ikonografije in semiologije ne vpe-
ljujemo ikonografskih študij kakega Panofskega ali Ecove in Barthesove se-
miologije, temveč otroke zgolj seznanjamo z legendami svetnikov in jih uči-
mo prepoznavati njihove atribute kot pertinentne znake, po katerih svetni-
ke lahko prepoznajo.
Razmišljanja o odnosu med slovenskimi šolami in
muzeji v obdobju po drugi svetovni vojni
Slovenski muzealci so komaj v začetku devetdesetih let 20. stoletja pri-
čeli sistematično vabiti predšolske otroke in mlajše šolarje v umetnostne
muzeje in galerije. Več izkušenj so imeli s starejšimi osnovnošolci, srednje-
87 Prim.: A. Ciocca, Scuola e museo, 93–94, 44–46.
88 Otroci se na primer učijo metafiziko, ko začenjajo razumevati pojme: nekaj, nič, je, ni, takšno,
drugačno, kje, kdaj, podobno, različno ipd.; fiziko, ko prepoznavajo, kaj je voda, zemlja, zrak,
ogenj, dež, sneg, led, kamen, grozdje, rastlina, ptica, riba itd.; optiko, ko začno razlikovati svetlo-
bo in temo, senco, barve itd.; astronomijo, ko se učijo, kaj je sonce, zvezda, luna in opazujejo, kako
vsak dan vzhajajo in zahajajo; itd. (prim.: J. A Komenský, Didactica Magna, XXVIII, 2–21).
