Page 69 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 69
Preliminarije za muzejsko padagogiko
3. Preko šol se bodo v prosvetnem delu najhitreje ustvarjale nujne široke vezi
z ljudskimi množicami in se tako laže popularizirali ter zbudili zanimanje za
bogastva naših muzejev in galerij v najširših plasteh našega ljudstva, tako da bi
le-ti postali ljudske ustanove.
4. Preko šol bi se tako bolj uspešno uveljavljal tudi pravilen odnos do muzej-
skih in galerijskih predmetov, do njihove kulturne vrednosti, povečevalo zani-
manje za iskanje, zbiranje in varstvo dokaznega gradiva. «91
dvoma je bil ta poskus eden prvih med slovenskimi muzealci. Odločitev za evalvacijo je očitno
povzročilo dejstvo, da kustosi niso dovolj poznali učencev, njihovih interesov, čustvenih in spo-
znavnih vzgibov, intelektualnega dosega in znanja. In drugič, zanimalo jih je, ali so sporočila do-
segla sprejemnika (učenca) in če že, v kolikšni meri. V pozitivnih odmevih so šole navajale, da je
bil izbor del primeren, razlage so bile zanimive in prilagojene razvojni stopnji poslušalcev, otro-
ci so pokazali veliko zanimanje, predstavitev pa je bila predvsem namenjena višjim razredom.
Učno osebje in učenci so bili soglasni, da so take razstave dobrodošle, ker pouka umetnosti sicer
niso imeli, s tem pa se jim je približal del slovenske kulture, s čimer je Narodna galerija veliko po-
magala šolam. Med negativnimi mnenji pa je bilo navedeno, da je bilo razstavno gradivo preob-
sežno in čas razlage (ena ura) preskopo odmerjen, tudi izbrani termin (konec šolskega leta) se ni
zdel najbolj primeren. Šole so izrazile tudi obžalovanje, da nimajo primernih prostorov za razsta-
ve, zato način razstavitve ni bil povsod najboljši. Med predlogi je bilo zapisano, da si želijo barv-
ne fotografije, predavanja s predvajanjem barvnih diapozitivov in nekakšnim uvodom v umeva-
nje umetnosti z razlago najosnovnejših pojmov, kot so arhitektura, relief, grafika, ter razlago o
slikarskih tehnikah. Predavanja naj bi se razširila na vse šolsko leto, vsebinsko pa naj bi poglobi-
la znanje o naših velikih ustvarjalcih in o posameznih obdobjih domače in evropske umetnosti.
Menili so tudi, da bi morala vodstva opravljati vsaj dve osebi, ker je za enega prenaporno. Našte-
te sistematizirane povratne informacije, ki jih je galerija pridobila z evalvacijo, so postale izhodi-
šče za nadaljnji razvoj galerijske pedagoške dejavnosti, zlasti pri pritegnitvi vedno mlajših otrok.
Naslednji korak je bil modifikacija in korekcija komponent, ki recipientov niso zadovoljile. Ker
črno-bele reprodukcije gotovo niso bile najboljše sredstvo za približanje starejše likovne umetno-
sti učencem, so v galeriji upoštevali želje šolskih vodstev po razstavljanju barvnih reprodukcij in
predavanjih z barvnimi diapozitivi. Že v naslednjem letu, to je leta 1960, je zato začela nastaja-
ti diateka barvnih diapozitivov. Z diaprojektorjem in barvnimi diapozitivi je Narodna galerija
odtlej na primernejši način širila poznavanje starejše slovenske likovne umetnosti, tako med lju-
bljansko šolsko mladino kakor tudi v širšem slovenskem prostoru. Ponovno so tudi pripravili
vprašalnik za šolska vodstva. Na podlagi poslanih odgovorov so morebitne dotedanje neprimer-
nosti odpravili. Galerijski strokovni delavci so si vestno prizadevali, da bi didaktični model gra-
dili na preverjanju in ne s stihijskim pristopom. (L. Tavčar, Muzejska pedagogika v Narodni ga-
leriji, v: Osemdeset let Narodne galerije, Ljubljana 1998, 146–150.)
91 Šole in muzeji, 7–8.
»Osvetlili so tudi trenutne težave, s katerimi se borijo nekateri muzeji in galerije in katere občutno
zavirajo pobudnike za močnejše povezave med šolami in muzeji ter galerijami, ki si prizadevajo, da
bi vpeljali redni pouk te vrste v muzejskih ustanovah in da bi jih redno uporabljali v učnovzgojnem
delu. Te težave so: pomanjkanje primernih prostorov za razstavljanje številnega muzejskega gradiva,
ki je v pretežni večini vskladiščen v tesnih depojih premajhnih muzejskih zgradb; pomanjkanje pro-
stora za predavalnico, kjer bi lahko bila učna ura ob demonstriranju dokumentarnega gradiva; po-
manjkanje muzejskega kadra z zadostno pedagoško usposobljenostjo.« N. d., 8.
3. Preko šol se bodo v prosvetnem delu najhitreje ustvarjale nujne široke vezi
z ljudskimi množicami in se tako laže popularizirali ter zbudili zanimanje za
bogastva naših muzejev in galerij v najširših plasteh našega ljudstva, tako da bi
le-ti postali ljudske ustanove.
4. Preko šol bi se tako bolj uspešno uveljavljal tudi pravilen odnos do muzej-
skih in galerijskih predmetov, do njihove kulturne vrednosti, povečevalo zani-
manje za iskanje, zbiranje in varstvo dokaznega gradiva. «91
dvoma je bil ta poskus eden prvih med slovenskimi muzealci. Odločitev za evalvacijo je očitno
povzročilo dejstvo, da kustosi niso dovolj poznali učencev, njihovih interesov, čustvenih in spo-
znavnih vzgibov, intelektualnega dosega in znanja. In drugič, zanimalo jih je, ali so sporočila do-
segla sprejemnika (učenca) in če že, v kolikšni meri. V pozitivnih odmevih so šole navajale, da je
bil izbor del primeren, razlage so bile zanimive in prilagojene razvojni stopnji poslušalcev, otro-
ci so pokazali veliko zanimanje, predstavitev pa je bila predvsem namenjena višjim razredom.
Učno osebje in učenci so bili soglasni, da so take razstave dobrodošle, ker pouka umetnosti sicer
niso imeli, s tem pa se jim je približal del slovenske kulture, s čimer je Narodna galerija veliko po-
magala šolam. Med negativnimi mnenji pa je bilo navedeno, da je bilo razstavno gradivo preob-
sežno in čas razlage (ena ura) preskopo odmerjen, tudi izbrani termin (konec šolskega leta) se ni
zdel najbolj primeren. Šole so izrazile tudi obžalovanje, da nimajo primernih prostorov za razsta-
ve, zato način razstavitve ni bil povsod najboljši. Med predlogi je bilo zapisano, da si želijo barv-
ne fotografije, predavanja s predvajanjem barvnih diapozitivov in nekakšnim uvodom v umeva-
nje umetnosti z razlago najosnovnejših pojmov, kot so arhitektura, relief, grafika, ter razlago o
slikarskih tehnikah. Predavanja naj bi se razširila na vse šolsko leto, vsebinsko pa naj bi poglobi-
la znanje o naših velikih ustvarjalcih in o posameznih obdobjih domače in evropske umetnosti.
Menili so tudi, da bi morala vodstva opravljati vsaj dve osebi, ker je za enega prenaporno. Našte-
te sistematizirane povratne informacije, ki jih je galerija pridobila z evalvacijo, so postale izhodi-
šče za nadaljnji razvoj galerijske pedagoške dejavnosti, zlasti pri pritegnitvi vedno mlajših otrok.
Naslednji korak je bil modifikacija in korekcija komponent, ki recipientov niso zadovoljile. Ker
črno-bele reprodukcije gotovo niso bile najboljše sredstvo za približanje starejše likovne umetno-
sti učencem, so v galeriji upoštevali želje šolskih vodstev po razstavljanju barvnih reprodukcij in
predavanjih z barvnimi diapozitivi. Že v naslednjem letu, to je leta 1960, je zato začela nastaja-
ti diateka barvnih diapozitivov. Z diaprojektorjem in barvnimi diapozitivi je Narodna galerija
odtlej na primernejši način širila poznavanje starejše slovenske likovne umetnosti, tako med lju-
bljansko šolsko mladino kakor tudi v širšem slovenskem prostoru. Ponovno so tudi pripravili
vprašalnik za šolska vodstva. Na podlagi poslanih odgovorov so morebitne dotedanje neprimer-
nosti odpravili. Galerijski strokovni delavci so si vestno prizadevali, da bi didaktični model gra-
dili na preverjanju in ne s stihijskim pristopom. (L. Tavčar, Muzejska pedagogika v Narodni ga-
leriji, v: Osemdeset let Narodne galerije, Ljubljana 1998, 146–150.)
91 Šole in muzeji, 7–8.
»Osvetlili so tudi trenutne težave, s katerimi se borijo nekateri muzeji in galerije in katere občutno
zavirajo pobudnike za močnejše povezave med šolami in muzeji ter galerijami, ki si prizadevajo, da
bi vpeljali redni pouk te vrste v muzejskih ustanovah in da bi jih redno uporabljali v učnovzgojnem
delu. Te težave so: pomanjkanje primernih prostorov za razstavljanje številnega muzejskega gradiva,
ki je v pretežni večini vskladiščen v tesnih depojih premajhnih muzejskih zgradb; pomanjkanje pro-
stora za predavalnico, kjer bi lahko bila učna ura ob demonstriranju dokumentarnega gradiva; po-
manjkanje muzejskega kadra z zadostno pedagoško usposobljenostjo.« N. d., 8.
